Ministrstvo za zdravje ni učinkovito pri skrbi za ustrezen vstop zdravnikov na trg dela, je ugotovilo računsko sodišče v revizijskem poročilu, ki ga je izdalo danes. Revizijsko poročilo se nanaša na obdobje od 1. januarja 2008 do 30. septembra 2019. V tem 12-letnem obdobju je ministrstvo vodilo 12 ministrov za zdravje in predsednikov vlad, ki so bili v funkciji ministra za zdravje. Očitki letijo tudi na zdravniško zbornico, ki so jo v tem času vodili štirje predsedniki. 

Poročilo računskega sodišča, zapisano na 134 tipkanih straneh, pod naslovom Skrb za učinkovit vstop zdravnikov na trg dela obravnava sistemska vprašanja slovenskega zdravstva, ki ostajajo nerešena že od osamosvojitve Slovenije naprej, torej polna tri desetletja. Eno najpomembnejših je ocenjevanje potreb po zdravnikih ali, bolj enostavno, koliko zdravnikov Slovenija sploh potrebuje.


 

V sistemu ni evidenc

»Glavna razloga za neučinkovito skrb pri vstopu zdravnikov na trg dela sta predvsem v tem, da ni mogoče ugotoviti dejanskih obstoječih zdravniških kapacitet niti ni mogoče oceniti potreb po dodatnih zdravnikih,« ugotavlja računsko sodišče in pri tem navede, da v zdravstvenem sistemu ne obstaja evidenca, »koliko efektivnih ur zdravniškega dela na mesec opravi posamezni zdravnik v okviru različnih oblik izvajanja zdravniške službe in pri različnih izvajalcih v mreži javne zdravstvene službe. Podatki o tem, koliko je vsak posamezni zdravnik dejansko aktiviran v zdravniški službi, ne obstajajo, poleg tega pa ni vzpostavljen ustrezen sistem ocenjevanja potreb po zdravnikih.«





Zaradi odsotnosti vrste ključnih elementov, ki bi jih moralo zagotoviti ministrstvo za zdravje, ni bil učinkovit sistem ugotavljanja potreb po zdravnikih, ugotavlja računsko sodišče.
 

Ni mreže, standardi neanalizirani

Vsem dvanajstim ministrom v analiziranem 12-letnem obdobju računsko sodišče očita, da niso določili mreže javne zdravstvene službe, ki je osnova za načrtovanje zdravniških delovnih mest.



Da bi lahko oblikovali mrežo, bi bilo treba najprej določiti standarde in normative zdravniškega dela, ki bi temeljili na izvedenih analizah dejanskih in možnih obremenitev zdravnikov in bi predstavljali eno temeljnih podlag za oblikovanje mreže javne zdravstvene službe, piše računsko sodišče, ki meni, da bi standarde in normative zdravniškega dela moralo določiti ministrstvo za zdravje, ki pa je določanje standardov prepustilo zdravniški zbornici in sindikatom. Modro knjigo, v kateri so zapisani standardi in normativi zdravniškega dela, je ministrstvo za zdravje sicer sprejelo leta 2011, a pri tem ni proučilo pričakovanih učinkov njihovega sprejetja, očita računsko sodišče.


 
Ker ministrstvo za zdravje in Zdravniška zbornica Slovenije tudi nista poskrbela za sistemsko ureditev ocenjevanja trenutnih, kratkoročnih in srednjeročnih potreb po zdravnikih, sta potrebe po zdravnikih ugotavljala vsako leto sproti, in sicer izključno v okviru javnih razpisov za specializacije, je zapisalo računsko sodišče.

»Ob odsotnosti predpisane natančne metodologije za ugotavljanje potreb sta tako pri vsakem razpisu pripravila lastni metodologiji, na podlagi katerih pa je bilo določanje števila in vrst specializacij večinoma nepregledno in arbitrarno. Pri določanju potreb po specializacijah so imeli največjo težo predlogi nacionalnih koordinatorjev, pri čemer pa njihova vloga ni bila vnaprej natančno določena in zato njihovo delovanje za potrebe določitve specializacij tudi ni bilo enotno. Določanje števila in vrst specializacij tako ni bilo pregledno, enotno niti natančno.«

Predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel, ki je pod poročilo podpisan, ugotavlja tudi, da je obstoječa ureditev omogočala, da so se potrebe po zdravnikih in s tem po specializacijah v praksi ugotavljale »od spodaj navzgor« namesto od »zgoraj navzdol«, kar je lahko pomenilo, da potrebe niso bile nujno realne, meni in ocenjuje, da so bili postopki določanja specializacij neučinkoviti, saj ni bilo mogoče potrditi, da so bile določene tiste vrste in tako število posameznih vrst specializacij, po katerih so bile dejanske potrebe.
 

Dvomljiv glavarinski sistem

Težava je tudi glavarinski sistem, ki temelji na modri knjigi standardov in normativov zdravniškega dela, meni računsko sodišče. Ministrstvo za zdravje je namreč dopustilo, da so na glavarinski sistem vezane pravice, kot je pravica do odklanjanja zavarovanih oseb in načrtovanje specializacij, a ni analiziralo, koliko pacientov pravzaprav zmore obravnavati posamezni zdravnik.

Čeprav ministrstvo za zdravje ni zagotovilo ključnih podlag za ugotavljanje potreb po zdravnikih, je v zvezi z domnevnimi preobremenitvami zdravnikov izvajalo več aktivnosti in ukrepov, ne da bi analiziralo predvidene učinke teh ukrepov.
 

Referenčne ambulante ne razbremenjujejo 

Tako je med drugim uvedlo referenčne ambulante družinske medicine, omogočilo sklepanje podjemnih pogodb, zagotovilo nagrajevanje zdravnikov in uvedlo sistem podeljevanja soglasij in koncesij, vendar noben od navedenih ukrepov ni bil učinkovit s stališča zagotavljanja dodatnih zdravniških kapacitet in hkrati razbremenjevanja zdravnikov.



Projekt referenčnih ambulant družinske medicine ni pripomogel k reševanju problematike preobremenjenosti zdravnikov, temveč je celo povzročil neenako obravnavo družinskih zdravnikov in hkrati neenakost pri obravnavi zavarovanih oseb pri dostopu do preventivnih programov, saj v projekt niso bile vključene vse ambulante družinske medicine, piše računsko sodišče.
 

Stroški za izredno delo

Čeprav ministrstvo nima ne analiz in ne podatkov o preobremenjenosti zdravnikov, je dopustilo sklepanje podjemnih pogodb, ki so sicer predvidene za začasno, izredno delo, ne pa za stalnico v zdravstvenem prostoru. Stroški za podjemne pogodbe so se povečevali, in sicer so bili v letu 2013 skupaj 14,9 milijona evrov, leta 2018 pa 22,6 milijona evrov. Računsko sodišče očita ministrstvu, da ni proučilo gospodarnosti podjemnih pogodb.

Računsko sodišče meni, da je ministrstvo v tem času omogočilo oblikovanje mreže javne zdravstvene službe predvsem glede na interese posameznih izvajalcev zdravstvene dejavnosti, zdravnikov in občin, torej po principu »od spodaj navzgor«.
 

Na pamet o preobremenjenosti

Zaradi opustitve izvajanja analiz v vseh opazovanih 12 letih ni ugotovilo, kateri zdravniki so dejansko preobremenjeni. Računsko sodišče ni našlo realnih razlogov za domnevne preobremenitve zdravnikov.

»Ni znano, zakaj naj bi bili zdravniki ob skoraj 32-odstotnem porastu števila vseh zdravnikov, zaposlenih v mreži javne zdravstvene službe v 12-letnem obdobju, ter ob naraščanju letnega števila specializantov v tem obdobju ob tako rekoč nespremenjenem številu prebivalcev v Sloveniji v tem obdobju preobremenjeni.
Kljub javnim opozorilom o alarmantni preobremenjenosti predvsem družinskih zdravnikov ministrstvo za zdravje v 12 letih ni načrtovalo in posledično ni izvedlo nobene prepotrebne aktivnosti v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja glede obremenitev zdravnikov in ukrepanja za odpravo takega stanja,« je zapisal Tomaž Vesel.
 

Devet ukrepov, enajst priporočil

Računsko sodišče je naložilo ministrstvu devet popravljalnih ukrepov v 90 dneh in podalo še enajst priporočil za izboljšanje vstopa zdravnikov na trg dela.

Med ukrepi so banalni, kot je vzpostavitev evidenc, pa tudi kompleksne naloge, kot so analiza učinkov obstoječega glavarinskega sistema, presoja obstoječih standardov in normativov in stroškovna analiza delovanja zdravnikov.

Med priporočili je na prvem mestu razmejitev pristojnosti med ministrstvom in NIJZ glede evidenc, sicer pa kompleksna vprašanja, kot na primer ustreznost organizacije dela zdravniških timov, ustreznost ugotavljanja potreb po tujih zdravnikih, ustreznost postopkov priznavanja njihovih poklicnih kvalifikacij in podobno.
Skratka, gre za naloge in priporočila, ki jih ministrstvo za zdravje v opazovanih 12 letih po mnenju računskega sodišča ni izvedlo, pa bi jih moralo.