Učitelj je ljubeča avtoriteta in umetnik (VIDEO)

Učitelj Mohor Demšar pravi, da se pri svojih urah izogiba dvema pastema, prezgodnji intelektualizaciji in tekmovalnosti. Namesto zadnje poskuša spodbujati sodelovanje, namesto prezgodnje intelektualizacije prave vsebine v pravem času in na pravi način. Kot waldorfski učitelj poučuje že 26 let.

Svobodno šolo Kurešček danes obiskuje skoraj 80 učencev. Med ustanovitelji je Mohor Demšar. Ljubezen do poklica je ključna. »Iz svojih šolskih let sem si zapomnil tiste učitelje, ki so bili navdušeni nad tem, kar so počeli. Tone Potočnik me je učil le pol leta, a še danes se spomnim, s kakšnim navdušenjem nam je predstavil glasbo. Ali pa profesorja na srednji šoli, ki je med urami povsem skrenil iz stroke in se z nami pogovarjal o življenjskih temah.« Ta učitelj jim je, pripoveduje Demšar, s svojim ravnanjem dal vedeti, da so zanj najprej ljudje, šele nato dijaki. »Človek potrebuje najprej človeka, da se sam izoblikuje v človeka v polnem pomenu.«



Pouk v njihovi šoli poteka v duhu waldorfske pedagogike, ki jo je pred sto leti utemeljil Rudolf Steiner. V temelju naj bi bil človekov duh, cilj pa razvoj volje, čutenja in mišljenja. V osnovni šoli je velik poudarek na umetnosti, ki je tudi med urami Mohorja Demšarja ne manjka. »Umetnost je bistvena, da lahko v zadnji triadi počasi preide v znanost, ki je ključna v srednji šoli,« pravi. Prepričan je, da je učitelj pravzaprav umetnik: »Že učni proces je umetnost, gradimo odnose, ustvarjamo kompozicijo ure.«

Prav tako je pomembno, da je znanje podano v pravem obdobju. »Vsebina mora biti podpora razvoja, ne pa da krnimo razvoj s tem, da nekaj vsiljujemo, ko ni čas za to, ali ne na poživljajoč način, ali tako, da je vsega preveč,« razlaga. Učne načrte primerja z natrpanim jedilnim listom: »Tudi če je hrana dobra, je več kot toliko ni smiselno zaužiti.« Pojasni, da četudi bi hoteli otrokom predavati fiziko pri devetih, desetih letih, ne bi bili učinkoviti, saj bi trošili sile, ki še niso dozorele.
 

Namesto ekrana drevesa in peskovnik

Kritičen je do zgodnjega digitalnega opismenjevanja. »Čim pozneje se otroci s tem resno srečajo, tem boljše je za njihov razvoj,« je prepričan. »Digitalne naprave s slikami, ki so mrtve, mehanične, otroka umirijo, ker mu dajejo navidezno dobro duševno hrano, toda s tem mu jemljejo življenjske moči in ga hromijo. Rešitev so pripovedovanje in branje zgodb, dobre knjige, da si otrok sam ustvarja slike, je pri tem aktiven. Prava igrača, igralo je plod umetnosti ali narave.« Zadnje okoli šole na podeželju, nad Ljubljansko kotlino, vsekakor ne manjka. »Otroci potrebujejo prostor za gibanje navzven in navznoter. Notranji gibljivosti rečemo moč domišljije, ki je sestra gibkega mišljenja.«



Tudi tekmovalnosti v svojem razredu ne spodbuja, poudarek je na medsebojnem sodelovanju. Pri tem so, kot pravi, ključne gledališke igre, v katere so vpeti vsi učenci. »Povežejo se z igrano vsebino in med seboj. Če imamo občutek, da drug drugega ogrožamo, ravnamo povsem drugače, kot če razmišljamo, kako bi drug drugega podprli. Kaj ni vsak poklic delo za drugega?« se sprašuje Demšar. Pri igri morata biti v ospredju igrivost in družabnost, nikoli zmagovalec, je še prepričan.

Svobodna šola Kurešček je zasebna šola. Vendar Mohor Demšar poudarja, da čeprav ni del javnega šolstva, so vsekakor del javnega življenja. »V vsebinskem smislu smo še kako del družbenega organizma. Zelo pozorni smo na to, kaj je treba razvijati pri posameznikih, ki tvorijo družbo, državo in širše. Pravi Slovenec je Evropejec, pravi Evropejec svetovljan.«