»Tudi reševalci smo le ljudje iz mesa in krvi«

Reševanje 12 ujetih tajskih najstnikov ter njihovega trenerja je pred dnevi zahtevalo prvo žrtev. Med nameščanjem kisikovih jeklenk po jami je namreč umrl izkušeni 38-letni potapljač Saman Kunan, nekdanji pripadnik tajske vojske.

Kako je smrt vplivala na moralo reševalcev, v katere so uprte oči vsega sveta, je nemogoče reči. Poveljnik enote Apakorn Jukunčev je sicer takoj za tragičnim dogodkom dejal, da jim upanja ne manjka in da bodo pri reševanju otrok še bolj previdni. A vsaka smrt tudi pri pripadnikih reševalnih enot pusti posledice – če ne prej, zagotovo pozneje. In sedaj, ko se čas počasi izteka, saj je monsunska sezona na višku, je pritisk na potapljače še toliko večji.



Slovenski jamski reševalec in specialist internistike iz Splošne bolnišnice Izola Rok Stopar je pred leti pomagal reševati nemškega jamarja Johanna Westhauserja iz najgloblje nemške jame nad krajem Berchtesgaden, sodeloval pa tudi v sobotni akciji pri Sežani, ko je zdrsnil 60-letni italijanski jamar. Nekoliko nam je odstrl predvsem psihološki vidik zahtevnih reševanj, kot je omenjeno na Tajskem.



»Reševanja iz jam so v veliki večini primerov zelo naporna. Naporna najprej fizično – bistveno bolj kot na primer gorsko reševanje. Tam je pogosto na voljo helikopter, v hribih si na odprtem, nisi utesnjen, največkrat se spuščaš z vrha navzdol. V jami pa je treba ponesrečenca vedno zvleči ven, ga iz določene globine potegniti na površje,« pravi Stopar.



Ob tem opozori na dolge razdalje, ki jih morajo preplavati potapljači – do tajskih dečkov je na primer nekaj kilometrov, za nameček plavajo tja še z opremo za ponesrečence. To je fizična plat, mnogo manj se govori o psihičnih posledicah za reševalce, ki intervencije najbrž ne bodo nikoli pozabili.
 

Pogoj za službo (prostovoljnega) reševalca: Znati prenesti stres

»Psihična obremenitev, da. Pri jamarskem potapljaškem reševanju je potrebno biti stoodstotno osredotočen. Res stoodstotno. Vsaka najmanjša napaka namreč lahko vodi v tragične posledice. Dober dokaz tega je primer iz leta 1990, ko se je pri reševanju iz Črnelskega brezna smrtno ponesrečil tržaški jamar,« pojasni Rok Stopar nevarnost njihovega dela.

Vsaka smrt člana potapljaške jamarske ekipe seveda vpliva na ostale. A eden od pogojev za službo (prostovoljnega) reševalca je tudi ta, da mora kandidat znati prenesti stres, obremenitve, ki jih s seboj neizogibno prinesejo (težke) intervencije, pravi Stopar.

»Znotraj reševalne službe imamo zaupnike, ki pomagajo in stojijo ob strani, če pride do nesreče kolega reševalca. To je pač stres, s katerim se je treba spopasti. Čeprav mora biti reševalec vedno čim bolj osredotočen na samo intervencijo, smo kljub temu vsi le ljudje iz mesa in krvi,« še doda.

Po tragediji na Blanci se je vse spremenilo

Sistem psihološke pomoči reševalcem se je v Sloveniji začel pospešeno razvijati po veliki nesreči na Blanci pred natanko desetimi leti (3. julija 2008), v kateri je umrlo 13 ljudi. V reševalnih društvih je tako za pogovore usposobljenih več kot 50 zaupnikov, ki prihajajo iz vrst prostovoljnih in poklicnih gasilcev, gorskih reševalcev, jamarjev, kinologov in drugih, ki delujejo v reševalnih enotah v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.

Usposabljanje na Igu zajema predvsem krizne dogodke in urjenje, kako se znati odzvati nanje, spopadanje s stresom ter razbremenilne pogovore, so zapisali pri Upravi RS za zaščito in reševanje (URSZR). Zaupnike ima tako že večina poklicnih gasilskih enot pri nas – a to je le ena od možnosti psihološke pomoči po stresnih intervencijah.

Smernice URSZR namreč reševalcem odstirajo še nekatere druge možnosti. Ena izmed teh je, da reševalec sam pri sebi prevzame odgovornost za upravljanje stresa, krepi socialne odnose z družino, prijatelji. Priporočeno je na primer sproščanje s telesno vadbo, različnimi interesnimi dejavnostmi in poznavanje tehnik umirjanja duha.

Rok Stopar ob tem ponovi, da naj bi bili reševalci psihično trdni in naj jih težje intervencije ne bi spravile s tira, vendar opozarja še, da so si kot ljudje različni. »Kot reševalci opravljamo prostovoljno delo, ki neizogibno prinaša določen pritisk. Sam na primer se kot zdravnik vsak dan soočam s težkimi primeri, zato mi je vse skupaj tudi kot jamarskemu reševalcu potem lažje. Lažje prebrodim stres, kot nekdo, ki tega ni navajen.«



Povsem intuitivno mi iz ust zleti morda nekoliko neprimerno vprašanje – je pritisk na reševalce večji, ko so v nesrečo vpleteni otroci? Je večja odgovornost, da jih je treba na vsak način rešiti, ker gre za najstnike?

»Predvidevam, da ima velika večina reševalcev na Tajskem tudi sama otroke in zato morda na vse skupaj gledajo z drugačnimi očmi. Sicer pa ne, ni razlike. Ko človek potrebuje pomoč, mu pomagaš, ne glede na to, kdo je,« doda Stopar. »Bolj kot to, da so v jami ujeti otroci, predstavljajo dodaten pritisk okoliščine, v katerih so se znašli reševalci. Imeli so prvo smrtno žrtev, bliža se obilnejše deževje, stanje se bo morda poslabšalo in ta občutek nemoči je morda najhujši.«

Sam ga na srečo ni bil velikokrat deležen, pove mi, da so se njegova jamarska reševanja povečini končala srečno. Vsi reševalci se s tem žal ne morejo »pohvaliti«, kakor koli neprimerno raba te besede morda zveni.

Po zahtevnejših in bolj stresnih intervencijah s hujšimi posledicami imajo reševalci in operaterji v centrih za obveščanje možnost psihološke podpore pri že omenjenih zaupnikih, pa tudi pri psihologih Službe za psihološko pomoč. Ob tem na URSZR opozarjajo, da je po »nenormalnih« dogodkih, kakršni težke intervencije zagotovo so, popolnoma »normalno«, da se pri reševalcih sprožijo močni fizični in čustveni odzivi.
 

»Smrt člana ekipe je seveda eden najhujših možnih udarcev za reševalce«

Tako so v zadnjih letih vedno glasnejše spodbude reševalcem, da po intervenciji v domačem, njim poznanem okolju, spregovorijo s sodelavci. A koliko se jih tega nasveta dejansko poslužuje?



Žarko Trušnovec, psiholog, gorski reševalec in vodja ekipe psihologov, ki pri nas po nesrečah s hudimi posledicami z gasilci in reševalci opravlja razbremenilne pogovore, pravi, da so se stvari predvsem v zadnjih petih letih resnično premaknile na bolje. »Obstajajo še posamezne druščine, kjer pogovori o čustvih veljajo za 'nemoške', a večina se zaveda, da je stres resna reč in da mu je treba posvetiti določeno mero pozornosti.«



Na Tajskem so reševalci izgubili člana ekipe, izkušenega potapljača. Kaj to lahko pomeni za ekipo? Za nadaljnje reševanje? »Smrt člana ekipe je seveda eden najhujših možnih udarcev za reševalce. Švedski reševalci imajo recimo obvezen razgovor s psihologom že, če se kdo le poškoduje, kaj šele, če se zgodi nekaj hujšega.«

Trušnovec dodaja, da je pri vsakem reševanju veliko odvisno od tega, kakšen je vodja ekipe. »Če gre za 'mača', ki misli, da se reševalcem ne more prav nič zgoditi, se je z vsem skupaj veliko težje spopasti. Sam menim, da je nujno potreben »kulturni del« reševanja, to pomeni, da se po intervenciji pogovorimo tudi o tem, kako se počutimo, ne le, kako se je odvil tehnični del same akcije.«

Ob tem opozarja na nujno potreben protokol, ki bi moral slediti vsaki intervenciji – reševalce je treba neposredno po zaključku posredovanja pohvaliti, jim položiti na srce, da so storili vse, kar je bilo v njihovi moči. Prav tako je po njegovem mnenju nujno takoj začeti pogovor o običajnih stvareh – o opremi, tehniki, vitlih, nosilih.

»O tem ni težko 'ropotati'. Potem pa naj sledi še vprašanje: 'Fantje, punce, kako smo?' Če izpeljemo vse skupaj na tak način, bodo tudi moški spregovorili o svojem počutju, čeprav morda zanje to ni povsem običajno,« poudarja Trušnovec, dolgoletni vodja tolminske GRS.



Njegova skupina psihologov po težkih intervencijah na leto posreduje več kot desetkrat. Razdeljeni so po regijah, tako da vsak pokriva svoj konec. »Postopek je preprost – vodja enote ali nekdo od reševalcev pokliče na številko 112 in zaprosi za našo pomoč.«

Žarko Trušnovec je v enem od pogovorov za naš časnik lani dejal, da v našem okolju še vedno velja prepričanje, da so reševalci nekakšni super ljudje, ki jih nič ne more prizadeti. Resnica ne bi mogla biti dlje, kot večkrat poudari tudi Rok Stopar: »Ljudje smo iz mesa in krvi.«

Ljudje iz mesa in krvi.