Titov Galeb med muzejem in občinsko računico

»S prenovo ladje bo mesto dobilo prvovrstno turistično znamenitost, to bo ena od najvznemirljivejših zgodb sodobnega reškega turizma,« je za Delo povedal Vojko Obersnel, župan Reke, ki bo prihodnje leto evropska prestolnica kulture. Kljub njegovi vzhičenosti za zdaj še ne kaže, da se bo nekdanja jugoslovanska šolska ladja v kratkem spremenila v plavajoči muzej in hotel.

Celoten projekt, ki vključuje tudi prenovo upravnega poslopja tamkajšnje Cukrarne, naj bi po občinskih izračunih znašal 15,3 milijona evrov. Od tega so kar 9,34 milijona evrov dobili iz evropskih skladov, preostali znesek naj bi prispevalo mesto. In tukaj se je zapletlo. Prvi javni razpis so na Reki pripravili na začetku januarja, a je padel v vodo, saj se je nanj prijavila samo reška ladjedelnica Viktor Lenac, ki je za prenovo ladje zahtevala dobrih osem milijonov evrov, torej dvakrat več od štirih milijonov evrov, kolikor je mesto predvidelo za obnovo.



Nov razpis so pripravili junija, a je eden od izvajalcev prosil za dodatno dokumentacijo in so rok za oddajo vlog prestavili na sredino avgusta. Zaradi pomanjkanja ponudb je občinski svet prejšnji teden preložil glasovanje o kreditu, s katerim bi mesto pokrilo svoj del projekta. Glede na to, da na občini še zdaj ne vedo, kdo bo izvajalec in kdaj bo glasovanje, je majhna verjetnost, da se bodo v kratkem začela restavratorska dela, še manjša, da bodo ladjo v celoti prenovili do poletja 2020, kot so napovedali. Če bo večina občinskih svetnikov zavrnila kredit, se bodo morali odpovedati prenovi. Občina bo seveda morala vrniti sredstva, ki jih je leta 2017 dobila od Evropske unije.

»Neodgovorno ravnanje občine«

Po županovem mnenju bi to bilo sramotno. »Ves trud, ki smo ga vložili v pripravo projekta, bi bil zaman. To bi bila velika škoda, ker vsako mesto ne dobi denarja za razvoj. Najhuje je, da smo del sredstev že porabili za prenovo Cukrarne in bi jih morali vrniti.« Občina je doslej vložila dva milijona v obnovo Cukrarne.



Ladja, ki že dolgo v slabem stanju stoji v reškem zalivu, je razdelila hrvaško javnost. Za nacionaliste in konservativce je simbol totalitarnega režima, ki je odgovoren za povojne poboje, za preostalo politiko pa pomemben del hrvaške zgodovine. Tudi na Reki ni soglasja o Galebu. Stranka Akcija mladih ji nasprotuje. »Absurdno se je pogovarjati o obnovi plovila, medtem ko prebivalci Reke nimajo kam vpisati otrok v vrtec. Kako naj vložimo ogromno vsoto javnega denarja v razkošje, ko pa mesto nima urejene niti glavne avtobusne postaje,« je v imenu stranke povedal Andrej Briščik. »Mislim, da je od občine skrajno neodgovorno, da hoče vlagati v projekt, medtem ko nam skoraj vsak teden zagori kakšen avtobus na redni liniji.«

Briščik je poudaril, da so še številni drugi kraji v mestu, ki imajo bogato zgodovinsko dediščino in bi jih bilo treba obnoviti. Takšen naj bi bil tudi muzej torpeda, prav na Reki so namreč izumili to orožje.



Nekdanjo jugoslovansko šolsko ladjo in občasno Titovo rezidenco naj bi po občinskih načrtih spremenili v plavajoči muzej, v katerem bodo tudi začasne razstave. Pričakujejo, da jo bo obiskalo najmanj 100 obiskovalcev na dan, prav tako bi tam prirejali konference o kulturi in umetnosti, projekcije muzejskih in umetniških filmov, na ladji bi bil tudi majhen hotel z 80 ležišči. Kot ocenjujejo na občini, naj bi tako Galeb kot prenovljena palača Cukrarna privabila vsaj 120.000 obiskovalcev na leto ter bi se s tem najmanj za osem odstotkov povečal obisk turistov zunaj sezone. Na ladji naj bi bil tudi inkubator za mlada podjetja.




 

Med bananami, minami in Titom

Galebova zgodovina sega v leto 1937, ko je kot ladja Ramb III (vrste Motonave frigoferie bananiere) izplula iz ladjedelnice Ansaldo v Genovi leta 1937. Poganjala sta jo Fiatova motorja, ki sta, čeprav je bila ladja pozneje kar dvakrat potopljena, odlično delovala tudi v Titovih časih. Elegantno plovilo, dolgo 117,3 metra, široko 15,6 metra in s 5,6 metra ugreza, je bilo namenjeno prevozu banan in drugega tropskega sadja iz Afrike.

Med drugo svetovno vojno ga je italijanska mornarica spremenila v vojaško zaščitno ladjo ter jo oborožila s topovoma in osmimi protiletalskimi mitraljezi, a so jo že leta 1941 potopili Britanci. Italijani so jo dvignili na površino ter jo odvlekli na popravilo v Trst. Čez dve leti so Ramba III zasegli Nemci, spremenili v minopolagalca in preimenovali v Kiebitza. Tudi ta je končal na dnu morja. Leta 1944 so ga potopili Američani, in to prav pri Reki. Ker je bila v povojnih letih gradnja plovil zelo draga, se je tedanje jugoslovansko vodstvo odločilo, da bodo ladjo znova usposobili.



Tito, ki je ladjo ljubkovalno poimenoval Gašo, je na njej prvič odpotoval na državniški obisk v London h kraljici Elizabeti II. in premieru Winstonu Churchillu leta 1953. Pozneje je z ladjo odplul zlasti v afriške in azijske države članice gibanja neuvrščenih. Na Galebu je preživel precej časa; skoraj 500 dni in 85.000 milj. Na potovanjih so ga vselej spremljali rušilci in tovorne ladje, to so bili pravi pomorski konvoji. Plovbe so bile zelo dolge in posebej težke za tako male rušilce, in še to v tropskih razmerah. Nekatera potovanja so trajala tudi tri mesece.



Tito je s potovanj v Jugoslavijo večkrat prinesel eksotične živali, ki so mu jih podarili tuji voditelji, saj so vedeli, da je strastni lovec. Čeprav je bil deklariran kot šolska ladja jugoslovanske mornarice, je bil Galeb zasnovan kot plavajoča rezidenca. Po nepreverjenih podatkih je gostil številne državnike in hollywoodske zvezdnike, kot so Haile Selassie, Winston Churchill, Moamer Gadafi, Richard Burton, Elizabeth Taylor, Sofia Loren ...



Slovenci smo se od Galeba uradno poslovili leta 1991, ko je iz Kopra odpeljal pripadnike Jugoslovanske armade. Med jugoslovansko vojno je bila ladja privezana na črnogorski obali v Boki Kotorski, kjer je bila tudi izropana. Črnogorske pristojne službe so jo leta 2001 za 750.000 dolarjev (672.000 evrov) prodale grškemu ladjarju Johnu Paulu Papanicolauju, ki jo je po vzoru Onasissove jahte Christina O hotel prenoviti in spremeniti v jahto za petičneže. Ladjo je na prenovo pripeljal v Reko, vendar dela niso nikoli začeli, saj je bil Viktor Lenac dolžan ladjedelnici že za prenovo nekdanje Onasissove jahte.

Leta 2006 je hrvaško ministrstvo za kulturo razglasilo Galeba za kulturni spomenik, predkupno pravico pa so dobili lokalna in regionalna skupnost ter država. Mesto Reka je propadajoče plovilo kot edini ponudnik na dražbi kupilo za 150.000 ameriških dolarjev (134.000 evrov).