Tisti, ki mu nikogar ni treba siliti, da poje v zboru

Je eden najbolj izvajanih slovenskih skladateljev pri nas in v tujini ter dirigent in umetniški vodja glasbenih dejavnosti na ljubljanski škofijski klasični gimnaziji. V četrt stoletja so v okviru zborovske piramide na gimnaziji vzgojili že več kot 1700 pevcev. Težišče njegovega skladateljskega snovanja je posvečeno zborovski glasbi, ki jo prepevajo zbori od Evrope do ZDA in Japonske. Danes bo Damijana Močnika za njegovo »neprecenljivo pedagoško delo ter obsežen in izvrsten glasbeni opus« javni sklad za kulturne dejavnosti odlikoval s srebrno plaketo.
 

Kakšno bi bilo vaše ustvarjanje, če ne bi imeli toliko stika z mladimi?

Bilo bi precej drugačno. Kot ustvarjalec si želim vzpostaviti trikotnik ustvarjalec-izvajalec-poslušalec. Če si kot ustvarjalec tudi izvajalec, lahko veliko bolj avtentično navežeš stik z občinstvom.

Ste bolj skladatelj, dirigent ali pedagog?

Najbolj se vidim v vlogi ustvarjalca. Prepoznavnost sem si ustvaril kot zborovski skladatelj, zadnja leta pa čedalje pogosteje ustvarjam velike vokalno-inštrumentalne skladbe. Kot prvi slovenski skladatelj sem uglasbil Pasijon po Janezu v oratorijski obliki ter Božični oratorij, in to neposredno na besedila, kakor so komponirali tudi veliki ustvarjalci. Decembra lani je premiero doživela moja prva mladinska opera Všeč si mi, ki je sam sicer nočem tako imenovati. Res jo izvajajo mladi, a je tako po vsebini kot po glasbenem izrazu namenjena tudi odraslim.

Osemnajst ponovitev si je ogledalo vsaj osem tisoč poslušalcev in res sem bil zelo vesel, da se je več kot 80 sodelujočih tako poistovetilo z glasbo in vsebino, da je bila vsaka predstava energična in entuziastična, kot bi jo na novo izvajali. Dotaknili so se me tudi odzivi poslušalcev, zlasti tistih, ki imajo za sabo begunsko izkušnjo oziroma so potomci beguncev po drugi svetovni vojni in so predstavo opisali kot zelo močno ter se mi zahvaljevali za to doživetje. Večino poslušalcev je predstava posrkala vase, da so ob njej razmišljali, to pa je največ, kar ustvarjalec lahko doseže. Da razmišljajo o vsebini, glasbi, da jo morda povežejo s svojim življenjem, svojim čutenjem.


 

Pri tej uglasbljeni zgodbi o begunskem dečku ste izhajali iz judovske, krščanske in muslimanske glasbe, njihovo sintezo pa iskali od baročnih plesov španskega prostora do sodobne evropske glasbe različnih žanrov, z vplivi neevropskih kultur. Sliši se precej zapleteno.

Že več let gostujem v tretjem letniku pri predmetu Vera in kultura, pri katerem dijakom predstavljam glasbo različnih verstev. Spoznal sem, da je na prvi pogled zelo različna, v jedru pa ugotovimo veliko podobnih segmentov. Pri operi sem izhajal iz skladbe Jeruzalem, ki sem jo napisal za naš dekliški zbor in je bila izvedena na 11. svetovnem zborovskem kongresu leta 2017 v Barceloni. V operi sem te ideje nadgradil še s tolkali. Tudi simfonični orkestri združujejo vsakovrstna tolkala z vsega sveta, tako da to ni bilo nekaj novega, novo pa je bilo, da sem skušal združiti te ritme; jih najprej uporabiti v prvotni obliki, potem pa jih nalagati drugega na drugega in doseči sintezo – tako kot se deklica iz Evrope in deček z Orienta srečata in sta na prvi pogled iz nezdružljivih kultur, potem pa najdeta skupna zanimanja in jezik. Zanimiv glasbeni most je bila predvsem španska folija, ki izvira že iz srednjega veka. Vemo, da so v Španiji že takrat živele judovska, krščanska in muslimanska entiteta, kar se v njihovi glasbi in tudi arhitekturi, še zlasti v južnem delu države, krasno vidi.
 

Bi napisali opero, če ne bi dobili naročila Glasbene matice?

Moral bi imeti res veliko časa in energije, da bi se za to odločil. Težko si predstavljam, da bi brez dogovora o izvedbi ustvarjal za predal, kar pa se dogaja pri kakšnih krajših skladbah. V zadnjih petnajstih letih sem ustvarjal skoraj izključno po naročilu. So pa ta velikokrat usklajena z mojimi idejami in navdihom. Trenutno sta v izdelavi dve krajši skladbi, že dalj časa pa nameravam napisati daljše simfonično delo. Počasi si zapisujem ideje, enkrat bo tudi to prišlo na vrsto. Dogovarjam se za večje naročilo. Ob 250. obletnici Beethovnovega rojstva si na glasbeni akademiji v Baden-Württembergu želijo novo uglasbitev Schillerjeve Ode radosti v povezavi z Beethovnovo 9. simfonijo. K projektu nas vabijo več skladateljev, odločitev bo znana na začetku februarja.
 

Posebna je tudi zborovska piramida, ki ste si jo zamislili na Zavodu sv. Stanislava in velja za posebnost v slovenskem, celo evropskem kulturnem prostoru.

Pred 25 leti smo na škofijski gimnaziji ustanovili zbor, v katerem so po eno leto peli samo 15-letniki, sčasoma se je pokazalo, da bomo potrebovali več zborov. Tako sta v prvem letniku nastala fantovski in dekliški, saj so glasovne sposobnosti dijakov precej različne. Prepevajo skladbe različnih žanrov, da se navdušijo nad petjem in se spoznajo z vokalno tehniko ter resnim delom, nadaljujejo pa lahko v treh zborih. V (Z)mešanem zboru z okoli 120 člani, v katerem prepevajo odlomke iz muzikalov, jazz, pop in gospel, največkrat ob spremljavi jazz tria s koreografijo. Potem sta še dva komorna zbora, Dekliški zbor sv. Stanislava in Mladinski mešani zbor sv. Stanislava, ki prepevata zahtevnejši repertoar vseh obdobij, člani imajo še individualni pouk vokalne tehnike po deset minut na teden pri profesorjih solopetja.

To je zelo pomembno za individualni napredek pevca, v zboru pa vadijo samo enkrat na teden po dve ali tri ure. Piramida se nadaljuje z zboroma alumnov, Študentskim zborom sv. Stanislava in Komornim zborom Megaron, ki po kakovosti sodita med najboljše v Sloveniji in se mednarodno uveljavljata. Brez naše piramide – od 600 dijakov jih poje kar 60 odstotkov – si danes težko predstavljamo slovensko zborovstvo, saj nenehno vzgajamo nove pevce. Tudi po svetu me sprašujejo, kako ima lahko neglasbena gimnazija tako razvito zborovsko dejavnost, kar je unikum v Evropi. Imajo jih samo šole v Nemčiji in Skandinaviji, ki so zborovsko usmerjene.


 

Kaj jim odgovorite? Da je to vaš angažma?

Za to je potrebnih več dejavnikov. Najprej mora biti človek z vizijo, to mora prepoznati in podpreti vodstvo, strokovni tim pa mora med sabo sodelovati, ne tekmovati. Vsak mora svojo vlogo opravljati z entuziazmom. Pogosto mi rečejo, blagor tebi, ker morajo dijaki peti v zboru. In kako naj danes koga prisilim, da poje v zboru? Za to ni nobenega vzvoda. Gre za to, da nekoga navdušiš in da se v to splača vlagati. Je pa to v naši instantni družbi težko, saj zbor ni tek na kratke proge. Veliko je treba vložiti, vaditi, napredek ni viden takoj. A ko mladi spoznajo, kaj jim petje v zboru daje, jih težko prepričaš, da tega ne bi počeli. Pri nas imamo zato preveč kandidatov za zbore v drugem, tretjem in četrtem letniku.

Mislim, da je delovanje v zboru tista dodana vrednost, ki jo danes mladi pri pouku in v življenju ne dobijo. Je tudi vzgoja k socialnim stikom, delu v skupini, v zboru morajo biti vsi enako dobri, kar pomeni, da se morajo spodbujati, da napredujejo, morajo se poslušati med sabo, drugače zbor ne funkcionira, sodelovati morajo tudi s (pozitivno) avtoriteto, dirigentom. Petje v zboru krepi samozavest, ker stopiti na oder in zapeti le ni tako preprosto. Seveda so privlačne tudi turneje, potovanja, a pri tem ni toliko pomembno, da gredo daleč. Pomembneje je, da čas kakovostno preživljajo skupaj. Ko si enkrat zastrupljen s petjem v zboru, si zastrupljen za vedno.

Priznanja JSKD

Letošnji prejemnik zlate plakete za življenjsko delo je folklornik Vasja Samec, ki se uvršča med najpomembnejše predavatelje in motivatorje. Srebrno plaketo bodo poleg Damijana Močnika prejeli še vsestranski glasbeni delavec Metod Bajt, upokojena novinarka Nataša Petrovič, soustvarjalec slovenskega godbeništva Tone Urbas in skupina ljubiteljskih slikarjev Art Femips, zlati znak pa folklorni koreograf, etnolog in kulturni antropolog dr. Tomaž Simetinger ter avtor gledaliških del Rok Sanda.