Tisti junijski »žur« na šeststo in nekaj metrih nadmorske višine

Šentviška Gora - Zdi se, da niti slab(ša) vremenska napoved niti občutni padec temperatur ne zmotita ljubiteljev glasbenega festivala Gora rocka. Priznam – ob pogledu na Arsova opozorila o mrzlem vstopu v poletje me je za hip imelo, da bi izpustila sobotni rokerski večer, a me je nevidna sila vendarle vlekla na Šentviško Goro. Najboljši žuri so pač vedno bili (in bodo) tam na šeststo in nekaj metrih nadmorske višine.

Izkazalo se je, da je bila to dobra odločitev. Že naključno izbrani sogovorniki so potrdili, da so petkovi nastopajoči, omeniti velja vsaj Elvis Jackson, Zablujeno generacijo in neuničljivi Ansambel Ikebana, dodobra razgreli ozračje (kljub RES hladni noči oziroma jutru), a sobotni seznam prav tako ni bil od muh.

Kitarske strune so se uradno začele tresti nekaj po 16. uri z Razpaljot, nato so se po vrsti zvrstili Ice On Fire, The Rusks, Lumberjack, Nude, Avven, Hamo s Tribute 2 Love ter Mi2 kot vrhunec večera. Od omenjenih so vsaj zadnji trije že nastopili na Gori Rocka in radovednost mi ni dala miru, da jih ne pobaram, zakaj se radi vračajo? V čem se Gora rocka razlikuje od drugih slovenskih festivalov?

»Tako kot organizatorji tu poskrbijo za glasbenike in za naše dobro počutje, je prava redkost. Na katerem drugem festivalu pa te ob tem, ko ob prihodu komaj stopiš iz kombija, že čaka nekdo od prirediteljev s pivom v roki,« retorično navrže Matevž Šalehar – Hamo.

 

Zadovoljni prostovoljci, zadovoljni glasbeniki, »potešeni obiskovalci«

Dobro počutje tistih, ki zabavajo večtisočglavo množico, sicer niti slučajno ni samo po sebi umevno. »Vsi, ki smo vpeti v organizacijo festivala, smo prostovoljci in ne gledamo zgolj na finančno plat izpeljave dogodka. Pomembno nam je, da se imajo najprej prostovoljci kar se da super. Če uživajo prostovoljci, bodo uživali tudi nastopajoči. Glasbeniki bodo to dobro energijo nato prenesli na oder in poskrbeli, da se bodo imeli super tudi obiskovalci, ti pa se bodo na Šentviško goro z veseljem vračali. Krog je tako lepo sklenjen,« pravi Nicolas Vanek.

Da obiskovalcem Gore rocka podnevi, ko je na odru vse tiho in mirno, ni dolgčas, organizatorji poskrbijo za pester program – predvsem z različnimi zabavnimi tekmovanji in animacijo. Kampiranje je brezplačno, za jedačo in pijačo je poskrbljeno in morda je tudi to eden od (pomembnejših) razlogov, da si številni vsako leto že precej pred junijem rezervirajo prost vikend za Goro rocka. Dobra organizacija samega festivala. Kakorkoli preprosto to zveni, je dela veliko in držanje vseh niti v rokah daleč od preprostega.

»Za organizacijo skrbi okrog 240 prostovoljcev. Gre za festival, na katerem nobena natakarica, noben redar ali pobiralec smeti za svoje delo ne želi prejeti plačila,« so povedali organizatorji dogodka, na katerem se je letos skupaj zabavalo okrog 10.000 ljudi. Kam (če sploh) se torej še lahko razvije?

»Festival lahko sprejme omejeno število ljudi, tako da tu počasi dosegamo maksimum. Nikoli ne bomo festival, ki bo sprejel 50.000-glavo množico, a smo kljub temu lahko odlični s temi zmogljivostmi, ki jih imamo. In k temu stremimo,« dodaja Vanek.

Gora rocka nosi že od vsega začetka močno dobrodelno noto, v dobrem desetletju so organizatorji zbrali in naprej predali več kot 100.000 evrov. Tudi letos bo izkupiček šel za dober namen, in sicer za projekt Botrstvo ter nakup defibrilatorja na bližnjih Pečinah.

Ena glavnih prednosti - naravne lepote Šentviške planote

V treh dneh se na festivalu zvrsti okrog 10.000 obiskovalcev, veliko jih tu tudi kampira in tem je kot rečeno treba popestriti tudi jutra oziroma popoldneve. Organizatorji zato vsako leto pripravijo pester program.

»Ljudje, ki pridejo na Šentviško Goro, imajo tu vse na dosegu roke. Nikamor jim ni treba hoditi. Ponujamo jim recimo temu popolno festivalsko doživetje. Letos smo v goste povabili trojico komikov - Pižamo, Perico Jerkovića in Gašperja Berganta - s predstavo Brada, v šotoru je bilo tako že zjutraj okrog 1000 ljudi. Tu so še turnirji, različne športne in zabavne igre, tekmovanja,« zaključi Nicolas Vanek.

Sinoči je na Gori rocka usekalo še zadnjih nekaj bendov, z Big Foot Mamo, Koala Voice in Happy Ol' McWeasel kot najbolj udarnimi nosilci večera - in krog se je znova sklenil, kljub izpadu električne energije, ki je Šentviško Goro za nekaj časa odela v (popolno) temo.

Naravne danosti planote so morda eden od »krivcev« za to, da Gora rocka kljub zatonu drugih podobnih festivalov še vedno živi. Brez že omenjenih prostovoljcev bi bilo to življenje pravzaprav životarjenje ali pa še to ne, a realnost je na srečo drugačna – trije dnevi rocka in uživanja v idilični zeleni pokrajini so pač nekaj, kar ostali festivali ne (z)morejo ponuditi. 24 glasbenih skupin ter pisana paleta šotorov z zadovoljnimi smrčači so tako dobra popotnica za naslednje leto.

Veliko sreče tudi v juniju 2019, Gora rocka.