»Tablica in pametni telefon nista varuški«

Ljubljana – Če otroka ne bi pustili na cesto, dokler nismo prepričani, da bo ravnal odgovorno, potem mu ne moremo preprosto izročiti pametnega telefona in ga prepustiti svetovnemu spletu, so prepričani sodelujoči v projektu Center za varnejši internet. Škoda, ki jo lahko utrpijo, ni le postranska, ampak lahko resno vpliva na mentalni razvoj.

Po besedah psihologa in predsednika TOM telefona Alberta Mrgoleta starši otrokom dajo v roke naprave – tablice, pametne telefone –, ki so zanje lahko hitro preveč zahtevne in zato ne (z)morejo obvladovati vseh razsežnosti, ki jih prinašajo. Nanje se obrača vse več otrok in mladostnikov, ki imajo vprašanja, povezana prav z internetom in nasiljem. V zadnjem letu beležijo porast zgodb, v katerih mladi omenjajo samomor. »Dajva narediti samomor, če ga ne boš naredila z menoj, ne boš več moja prijateljica,« je Mrgole opisal eno od zgodb. Kot pravi, so mladi izgubili občutek za to, kaj je človeško. Brezosebni stiki po telefonu namreč ne dajejo povratne informacije, kako bo neko dejanje vplivalo na drugo osebo. »Mladi niso več odgovorni niti za svoje besede niti svoja dejanja«. Opažajo, da so tudi telefonske potegavščine prestopile mejo dobrega okusa.



Hkrati nenehen dostop do virtualnega sveta omogoča tudi pobeg pred samim seboj. »Ko sem imel jaz težave s svojo samopodobo, sem šel v svojo sobo ali v naravo in sem bil v stiku s svojo bolečino, s svojim doživljanjem,« pojasnjuje Mrgole. Danes pa se mladi pred svojimi občutki in stisko zatečejo na internet, kje, po besedah Mrgoleta, kot v trgovini begajo od izdelka do izdelka in ne vedo, po kaj so prišli. Raziskave potrjujejo, da se z uporabo sodobnih tehnologij veča tudi pojavnost depresij in posledično samomorilnih misli.
 

Internet ne definira, kdo si

Sodelujoči v projektu Center za varnejši internet – FDV, Zavod Arnes, Zveza prijateljev mladine in Zavod MISSS – ponavljajo, da je internet javni prostor. Tisto, kar je objavljeno, je težko odstraniti. A ob tem dodajajo: če se zgodi zloraba na internetu, se je treba zavedati, da anonimni komentatorji ne definirajo, kdo v resnici si. Če pride do zlorabe na internetu, žrtve napotijo k »živim« osebam – staršem in drugim bližnjim.

Na svojih spletnih straneh in na tečajih ponujajo vrsto informacij o tem, kako varno uporabljati internet. Te niso namenjene le neposredno mladim, ampak tudi staršem in zaposlenim v izobraževalnih ustanovah. Po besedah Tanje Novaković iz Zavoda MISSS učitelji vse bolj spoznavajo, da se je treba o varnostni na internetu začeti pogovarjati že zelo zgodaj, v prvi triadi osnovne šole. Del njihovega izobraževanja je namenjen tudi staršem vrtčevskih otrok, ki morajo vedeti, da so prvi zgled svojim otrokom. »Zdajšnjim otrokom so naprave položene že v zibelko.« Novakovićeva ob tem poudarja pomen družinskih pravil o uporabi interneta.



Poudarjajo, da smo internet ljudje in ne tehnologija. Če starši svojim otrokom sporočajo, da se nanj ne spoznajo, jih v virtualnem svetu pustijo same. Mladostnik, ki se bo znašel v stiski, se bo tako veliko težje obrnil na starše, ki pravijo, da o novih tehnologijah tako ali tako ne vedo nič. »Predvsem pa tablica in pametni telefon nista varuška. Otroka ne moreš pustiti samega,« je povedala Maja Vrečar z Arnesa.

Na vedno aktualno vprašanje, kdaj otroku kupiti svoj prvi telefon, enoglasno odgovarjajo – čim pozneje. »Starši jih pustijo same na internet, na cesto ne. A o varnostni na cesto so nas učili,« poudarja Marko Puschner s FDV in dodaja: »Ni pomembno, kdaj mu kupiš telefon, a ko mu, ga moraš od takrat naprej učiti varne uporabe«.