Svet laži in nasilja zmeraj čaka bridek konec

Ob 76-obletnici partizanskega preboja iz sovražnikovega obroča je danes na Menini planini potekala spominska partizanska slovesnost, na kateri je skoraj tisočglavi množici spregovoril zgodovinar dr. Martin Premk. Med navzočimi na prireditvi je bila tudi takratna udeleženka preboja, živa priča medvojnih dogodkov Valerija Skrinjar Valči.



Menina planina je spomenik v morali in etiki, v hrabrosti in tovarištvu. V tistih marčevskih dneh leta 1945 se je v sovražnikovem obroču znašlo 500 bork in borcev. Iz skoraj brezizhodnega položaja jih je takrat rešil komaj 22-letni komandant Franc Sever Franta. Po njegovi knjigi z naslovom Past na Menini planini je mladi scenarist in režiser Dejan Babosek leta 2019 posnel celovečerni film z naslovom Preboj in tako ovekovečil dogodke iz polpretekle zgodovine slovenskega naroda.

Sprave ne potrebujemo

Po besedah Premka je bila Menina planina ves čas vojne povezana s  partizansko vojsko. Že leta 1941 so se tu začele zbirati in zadrževati prve partizanske enote. V juniju leta 1942 je prišlo do spopada med nemškimi policijskimi enotami in Kamniškim partizanskim bataljonom, novembra pa z enotami II. grupe odredov. Skozi zadnji dve leti vojne so se na tem območju vedno zadrževale partizanske enote, avgusta 1943 je bila ustanovljena Šlandrova brigada, na planini je bilo mesto za sprejemanje pošiljk orožja in opreme od zaveznikov, zato so Menino planino ves čas oblegale sovražne enote.



Zadnja večja bitka na Menini planini je bila 14. in 15. marca 1945 (partizanom je poveljeval Franc Sever Franta op. a.), ko so se Šlandrova in Zidanškova brigada ter enote VDV uspele prebiti iz obroča, ki ga je postavila 14. SS divizija Galicija. Premk je ob tej priložnosti spregovoril tudi o t. i. spravi, v katero nas še vedno silijo. Kako je sprava videti v praksi, je bilo dobro videno na proslavi ob 30-obletnici slovenske državnosti, na kateri niso bili zaželeni pripadniki slovenske partizanske vojske. Po njegovem ne potrebujemo nobene sprave, pomiritev pa se bo začela šele takrat, ko bosta cerkev in domobranstvo priznala izdajstvo in zločine ter se zanje tudi opravičila. 



»Naša zgodovina že pozna ljudi, ki so govorili eno, delali pa drugo, ko so se sklicevali na resnico, namesto tega pa širili laži. Govorili so o miru, sami pa širili sovraštvo in nasilje. Ko so govorili o domoljubju, sami pa izključevali soljudi, jih poniževali ali celo ubijali. Zgodovina pozna tudi to, da se je svet laži in nasilja vedno podrl in da je vse te ljudi vedno čakal ponižujoč in beden konec. Prihodnost se lahko gradi samo na resnici in spoštovanju, vse kar se gradi na lažeh in sovraštvu, se slej ko prej sesuje. Politiki pridejo in gredo, ostali bodo naša država, domovina, naša zgodovina in naše vrednote, tovarištvo, enakost, pravičnost, svoboda. Prav za te vrednote so se borili naši predniki,« je med drugim povedal Premk v govoru, ki so ga navzoči večkrat prekinili z bučnim aplavzom.