Dunaj – Osamljenost je ena največjih tegob zahodnega človeka. V Evropski uniji 32 odstotkov starejših od 65 let živi samih. V Sloveniji je takšnih 34 odstotkov, v Avstriji 35 odstotkov, kažejo podatki Eurostata. Obe državi spadata med deseterico držav, kjer največ ljudi živi samih, kar pomeni tako psihosocialno kot finančno veliko breme.

V avstrijskem glavnem mestu priletnim ljudem, ki nimajo svojcev in ne želijo živeti sami ali v domu za ostarele, sklad Socialni Dunaj ponuja alternativne oblike oskrbovanih stanovanj. Nevladne organizacije, kot je Volkshilfe, najamejo stanovanje in ga ponudijo starejšim. »Tako kot v študentskem domu, le da je namenjeno starejšim. Najemnino in stroške bivanja plačujejo stanovalci sami, naš sklad pa subvencionira potrebne storitve mobilne nege in oskrbe, kot sta pomoč na domu in zdravstvena nega na domu,« pojasnjuje Monika Badilla s sklada Socialni Dunaj. To je veliko ceneje, kot če bi ljudje živeli sami, poleg tega, da ima človek družbo sostanovalcev, pa mobilna nega in oskrba omogočata dlje časa trajajoče neodvisno in predvsem polno življenje.

Pomembna je lokacija

Trenutno ima Volkshilfe na voljo že več kot 40 mest v oskrbovanih stanovanjih, načrtujejo, da bo v prihodnjih letih povpraševanje močno naraslo, pravi Mischa Bahringer, menedžerka za inovacije pri tej organizaciji. »Ko načrtujemo stanovanja, je pomembno, da so na dobrih lokacijah blizu podzemne železnice, da imajo ljudje dostop do centra oziroma četrti, kjer so živeli prej, kar jim omogoča nadaljevanje aktivnega socialnega življenja.«

Dvajset minut vožnje s taksijem iz središča mesta je mirna stanovanjska soseska, obdana z zelenjem, kjer je eno od oskrbovanih stanovanj. S pritlične terase skoraj 200 kvadratnih metrov velikega stanovanja, v katerem živi sedem ljudi, starejših od 70 let, vsak ima 15 kvadratnih metrov veliko sobo, je lep pogled na atrij soseske z otroškimi igrali.
Bahringerjeva stanovalce obišče enkrat na teden, ob našem obisku so jo toplo sprejeli z objemom in poljubom. S stanovalci spije kavo, kaj prigrizne, ti pa ji povedo, ali vse deluje, kot mora, ali so se pojavila nesoglasja, ali je kdo huje zbolel in ali kaj potrebujejo. »Ljudje tukaj živijo po svojih merilih, tako kot v študentskih stanovanjih ali domovih. Razen generalnega čiščenja enkrat na mesec, ko morajo skupaj z najeto pomočjo pomagati pri čiščenju oken, vrat in vrta, nimajo nobenih obveznosti. Vsakodnevno čiščenje izvajajo zunanji izvajalci. Stanovalci prav tako sami obiskujejo zdravnika, mi o tem nismo obveščeni, tako kot v domovih za starejše. Stroški so tam precej večji, saj vključujejo 24-urno oskrbo, celotno oskrbo, vse obroke, bolnišnično oskrbo, tukaj pa morajo sami poskrbeti za hrano.«

Skupaj v Bratislavo

Gospa, ki se je pred dvema letoma preselila v oskrbovano stanovanje, pove, da ji je zelo všeč lepo, moderno stanovanje, ki si ga sama ne bi mogla privoščiti, ter družba. Malo jo moti, ker je prej živela v desetem okraju, to je blizu centra, kamor zdaj zaradi oddaljenosti odhaja manj pogosto. »Za tem grmom se Dunaj konča,« pristavi sostanovalec.
»Uporabnik plača za to stanovanje, ki je res zunaj centra, 528 evrov na mesec, vključno s prej omenjenim čiščenjem in družabnimi aktivnostmi v izvedbi organizacij, ki jih financira sklad Socialni Dunaj,« pojasni Bahringerjeva in doda: »Nastanitve bližje centra so dražje.«

Vsota, ki jo plačujejo, je namenjena izključno za stanovanje, delo organizacij, kot so Volkshilfe in druge, ki skrbijo za dobro starejših, je neprofitno oziroma se financira iz zveznega proračuna. Skrbijo za različna praznovanja in smiselno oblikovanje vsakdanjika s tedenskim, mesečnim ali letnim programom, ki ga sestavi in izvaja ustanova sama. »Pri tem je poudarek na aktivaciji in ohranjanju sposobnosti uporabnikov. Sem spadajo tako izleti kot spominski treningi, ponudbe za skupine in individualna obravnava,« razloži Badilla s sklada Socialni Dunaj.


»Dvanajstega maja gremo skupaj s sostanovalci v Bratislavo. Zvečer moški ponavadi gledamo šport,« pove eden od petih moških, ki poleg dveh žensk živi v tej enoti. »Tudi cenovno je to stanovanje zelo ugodno, vsak dan mi ostane toliko, da grem lahko na kosilo v restavracijo,« še doda. »Skupaj praznujejo rojstne dneve, Volkshilfe plača prigrizke, Bahringerjeva naredi punč, povabimo tudi sosede, če se z njimi razumemo,« razloži druga sostanovalka. Prošenj za bivanje v stanovanjskih skupnostih še ni veliko, priznava sogovornica, zaradi demografskih gibanj pa jih v prihodnje pričakujejo več.
»Na Dunaju se socialni status upokojencev slabša. V 70. letih je bil življenjski standard tak, da so ljudje lahko živeli v lastnem stanovanju do smrti, danes pa je toliko slabši, da si ena oseba vzdrževanja in tekočih stroškov ne more privoščiti. Ljudje živijo do 95. leta, pri 65 imajo tako pred seboj še trideset let, zato je treba že takrat ali vsaj do 75. leta razmišljati, kako bi živeli v naslednjih letih, na to pa bi morali opozarjati tudi na državni ravni,« meni sogovornica.