Število kirurških operacij se bo prepolovilo

Če bodo zdravniki pričeli delati 40 ur tedensko, kot vsi drugi javni uslužbenci, oziroma 48, kot zahteva od njih zakon o zdravniški službi, bodo to najbolj občutili v tistih bolnišnicah, kjer je kadra najmanj. V UKC Maribor ocenjujejo, da bo zaradi umika soglasij za prekomerno nadurno delo anesteziologov odpadla približno polovica vseh kirurških operacij.

Najslabše stanje bo na žilni kirurgiji, kjer jim že v normalnih razmerah manjka polovica kirurgov, in na nekaterih drugih kadrovsko osiromašenih oddelkih.

Anesteziologi ozko grlo

Anesteziologi so že vsaj zadnjih deset let šibka točka UKC Maribor. Velika kriza se je pokazala leta 2015, ko jih je predvsem zaradi odhodov v Avstrijo ostalo v UKC Maribor le 18. Takrat so vodilni izračunali, da bi potrebovali vsaj 57 specialistov anestezije, da bi bolnišnica lahko izvedla ves program zdravljenj, dogovorjen z ZZZS. Pomanjkanje so najprej reševali s pogodbeno angažiranimi hrvaškimi anesteziologi, za tem z uvozom zdravnikov iz Srbije in domačimi mladimi specialisti.

Nekaj časa je bilo v Mariboru 44 anesteziologov, vendar jih je ponovno nekaj odšlo v Avstrijo, v ptujsko bolnišnico in k zasebniku. Zdaj jih je le 37 iz ur, kar pomeni, da jih je sicer po številu več, a med njimi jih je nekaj, ki prihajajo pogodbeno delat le po en dan v tednu. »Dejansko bi potrebovali okoli 70 anesteziologov, saj so se potrebe povečale.

Vedno več je starejših bolnikov in bolj zapletenih bolezenskih stanj, kirurških posegov, rakastih in drugih obolenj, pri katerih je potrebna anestezija,« je povedal Boris Rižnar, anesteziolog, ki vodi sindikat Fides v UKC Maribor. Ker anesteziologov ni dovolj, delajo že zadnja tri desetletja v večini vsak po 70 do 80 ur tedensko, kar jih izčrpava. Če bodo delali le 48 ur, bo kriza: kirurška dejavnost v UKC Maribor bo prepolovljena, je povedal.

»Kar se dogaja, vodi v razpad sistema. Urgence bodo še delale, za vse drugo pa bo izredno težko. Vse več zdravnikov iz naših krajev bo šlo v Avstrijo. Čez mejo bodo hodili tudi naši pacienti,« ocenjuje Boris Rižnar, UKC Maribor. Foto Tadej Regent/delo

Polovica specialistov ne bo delala nadur

V UKC Maribor je po besedah Rižnarja umaknilo soglasje za prekomerno delo najprej 250 zdravnikov specialistov, ko je vodstvo napovedalo, da bodo vsem prepovedali delo zunaj UKC, si jih je kakšnih deset premislilo. Torej jih bo približno 240 od 1. marca delalo le zakonsko predpisanih 40, skupaj z dežurstvi 48 ur na teden.

To je 53 odstotkov vseh zdravnikov specialistov, v bolnišnici pa dela poleg 462 specialistov tudi 180 zdravnikov, ki so še v učnem postopku - specializantov. Kakšne bodo posledice umika soglasij za prekomerno nadurno delo?

»Najslabše stanje bo na žilni kirurgiji, saj je tam že zdaj zapolnjenih le polovica zdravniških delovnih mest. Imamo le pet žilnih kirurgov, potrebovali bi jih deset. Druga velika težava bo že omenjeno zmanjšanje števila operacij zaradi premalo anesteziologov. Težave bodo tudi na intenzivnem oddelku, ker je tam najbolj zahtevno in najtežje delo in že zdaj zelo primanjkuje kadra. Problem so tudi sestre, ki odhajajo. Vsi gredo, kjer je lažje delo ali boljša plača,« je naštel sogovorec. Kaj bi pomagalo, da bi privabili več kadra?

Plače bodo uredile pogoje dela

»Naši zdravniki odhajajo v Avstrijo. Že nekaj jih dela v bolnišnici Wagna. Delo je v Wagni lažje, saj je to splošna bolnišnica, ki obravnava lažje bolnike kot UKC Maribor. Iz Maribora do tja imajo dobrih 20 minut vožnje z avtomobilom. Za redno delo 40 ur prejme anesteziologinja v Wagni 7000 evrov neto, dežurstvo ima plačano posebej.

Pri takih plačah ne moreš pritegniti svojega kadra nazaj drugače kot s povišanjem plač. Šele ko bomo imeli dovolj zdravnikov, se bodo sami po sebi uredili pogoji dela, pod čemer mladi v veliki meri mislijo na uravnoteženje službenega in zasebnega življenja,« meni Rižnar, ki si kot sindikalist že več kot 30 let prizadeva za povišanje plač zdravnikov v Sloveniji, tudi s stavkami od leta 1996 naprej.

Če bodo ambulante okrnjeno delovale ali se zaprle, bo vse več bolnikov iskalo pomoč na urgencah. Foto Voranc Vogel

»Treba je vedeti, da se zdravniki odločimo za stavko šele, ko smo zares potisnjeni v kot. Dokler se je možno pogovarjati, ne stavkamo. Vse vlade do sedaj so se odzivale drugače kot sedanja. Nekatere so zdravnikom prisluhnile že pred stavko, tako da niti stavkali nismo. Vse so se tudi trudile izpolniti, kar so podpisale, razen sedanje. Sprašujemo se, ali je cilj neodzivnosti sedanje vlade želja, da se zdravstvo zruši?« meni Rižnar, ki se ob tem spomni tudi grožnje ministra Bešiča, da bo prišlo do »totalne vojne«, če bi zdravniki stavkali. Takšno totalno vojno sedaj občutijo zdravniki skozi delovanje medijev.

»V vseh treh desetletjih nismo prišli do ustreznega vrednotenja zdravniškega dela. Ko smo stavkali leta 1996, je bilo razmerje med povprečno plačo v državi in povprečno zdravniško plačo nizko in zelo podobno je tudi danes. Očitajo nam, da smo rušilci plačnega sistema javnih uslužbencev, a spreminjajo ga vsi drugi, mimo nas. V zdravstvu so se razmerja porušila, ko je minister Poklukar povišal plače medicinskim sestram, tako da so imele nekatere višje plače od zdravnika specialista.

Minister Bešič je povišal plače mladim zdravnikom, kar je prav, saj so imeli mizerne prihodke, a ne more imeti mlad zdravnik višje plače od svojega predstojnika. Hierarhija je porušena, tako se ne da delati. Sem pred upokojitvijo z vsemi napredovanji, ki so možna, v 61. razredu. Moja urna postavka je 17,6 evra neto na uro. Ko pridem k avtomobilskemu mehaniku, moram za uro njegovega dela odšteti trikrat toliko,« navede sogovorec, ki meni, da je treba zdravstvo nujno izvzeti iz celotnega plačnega sistema javnih uslužbencev. Kako to utemelji?

Zdravstvo povsod izvzeto

»Poklici med seboj niso primerljivi. Zdravstvo je povsod v EU a priori izvzeto. Odgovornost v zdravstvu je neprimerljivo večja kot v drugih poklicih. Zdravniki moramo zagotavljati 24-urno oskrbo sedem dni v tednu in 365 dni v letu. Od mladega zdravnika se pričakuje, da bo delal 25 ur nenehno, profesor v šoli pa dela 23 ur tedensko. To se mora poznati tudi na plači. Delo v UKC je zagotovo bolj naporno in zahtevno kot drugje, saj zdravimo polovico najtežjih bolnikov v državi.

Tudi to bi se moralo poznati na plači. Zdaj so že romunski in madžarski zdravniki plačani boljše kot mi. Zdravniki iz držav bivše Jugoslavije zadnjih nekaj let tudi ne prihajajo več, saj imajo doma relativno boljše plače, kot bi jih imeli v Sloveniji. Ne razumem oblasti, da se ne postavi za zdravstvo. Niti sanja se ji ne, kako zelo resen je položaj,« je dejal Boris Rižnar. Kaj se bo zgodilo?

»Kar se dogaja, vodi v razpad sistema. Urgence bodo še delale, za vse drugo pa bo izredno težko. Vse več zdravnikov iz naših krajev bo šlo v Avstrijo. Imeli bodo višji zaslužek in več prostega časa. V Wagno in drugam čez mejo bodo hodili tudi naši pacienti. ZZZS bo plačevala njihovo zdravljenje v Avstriji,« ugotavlja Boris Rižnar.