Starejši zadnja leta potrebujejo celo vedno več pomoči

​Rožca Šonc je vodja programa Starejši za starejše, ki deluje v okviru Zveze društev upokojencev Slovenije (Zdus) po vsej Sloveniji že 15 let, pobuda zanj pa je stara že skoraj četrt stoletja. Glavni cilj tega socialnovarstvenega programa je medsebojna pomoč med starejšimi. Ta je praviloma namenjena tistim, ki si institucionalne pomoči ne morejo privoščiti. Lani je bilo v ta program vključenih 184.000 upokojencev, starejših od 69 let, zlasti po 80. letu pa se potreba po takšni pomoči izrazito poveča, pravi Rožca Šonc.


 

Gospa Šonc, ste vodja enega zelo pomembnih socialnih programov pod okriljem Zdusa Starejši za starejše. Ali vam je bil čut za solidarnost položen v zibelko, ste že kot otrok radi pomagali drugim?

Odraščala sem v povojnih letih, ko razmere niso bile idealne. Če smo otroci kaj imeli, smo si to vedno razdelili: kruh, sadje, slaščice, čeprav teh ni bilo veliko.

Tako ste se tudi veliko več družili z vrstniki, kakor se današnji otroci, ki se družijo in igrajo predvsem z računalniki ...

Mi smo bili kot otroci veliko bolj povezani in srečni, nismo se zapirali med štiri stene, med računalnike in pametne telefone ...

Pristni medosebni stiki že v otroštvu lahko pripomorejo k temu, da se tudi občutek za sočloveka in njegove težave bolje razvije. Kje pa ste vi razvijali svojo poklicno kariero?

Sem pravnica, večinoma sem delala v Krki, 38 let sem bila tam. Delala sem v kadrovskem oddelku, bila tudi vodja. Torej sem veliko delala z ljudmi: od socialnega dela do izobraževanja, urejanja njihovega družbenega statusa. Srečevala sem se z različnimi problemi, ki človeka spremljajo na delovni poti.

»Majhna, prijateljska pomoč je zelo pomembna in pripomore k temu, da starejši lahko ostanejo doma čim dlje časa.«

Moja predstava je, da je Krka eno od ne tako številnih podjetij v Sloveniji, ki imajo v sodobnem kapitalističnem svetu še veliko socialnega čuta za sodelavce, ki vanje vlagajo, jim tudi pomagajo, če je treba ...

Vesela sem, da sem lahko delala v Krki, ki je vedno veliko vlagala v delavce, v njihovo izobraževanje, socialne programe. Sodelovali smo z vrtci, šolami, tudi z domovi za starejše in pri podobnih programih. Moje delo je bilo med drugim povezano z aktivom invalidov, sodelovala sem v delovni skupini ljudi, ki so imeli določene probleme.

Verjetno vam je bilo tudi zaradi tega po upokojitvi laže začeti opravljati socialno delo; zdaj ste vodja programa Starejši za starejše pri Zdusu, ki je njegov nosilec?

Ja, po upokojitvi sem se najprej zaposlila (se nasmeje). Povabili so me v občinsko društvo upokojencev v Novem mestu in kmalu sem bila vključena tudi v Zdus. Jasno mi je bilo, da bom delala na socialnem področju, se ukvarjala z ljudmi, ki so v težavah in potrebujejo pomoč.

Ideja za projekt Starejši za starejše se je pojavila že pred skoraj četrt stoletja.

Zelo zaslužna za to socialno idejo in potem za projekt, zdaj program, je bila Angelca Žiberna, ki je delovala na Zdusu in je skupaj z dr. Matejo Kožuh Novak začela ta projekt. Skupina strokovnjakinj iz Slovenske filantropije in z Zdusa je v prvih letih novega tisočletja (2000–2003) opravila kar nekaj raziskav o potrebah po pomoči med starejšimi. Že te raziskave so potrdile, da si starejši želijo čim dlje ostati doma. To je tudi eden od ciljev programa: zagotoviti pomoč, povezati mrežo na lokalni ravni, da bodo ljudje lahko čim dlje živeli doma. Seveda pa sčasoma, zlasti pa po 80. letu, tudi doma potrebujejo vedno več pomoči.
In tako so se prvi tovrstni projekti začeli izvajati, najprej v dveh društvih upokojencev: preizkušalo se je, kakšno pomoč starejši sploh potrebujejo. Izkazalo se je, da je lahko majhna, tako rekoč prijateljska pomoč zelo pomembna in zelo pripomore k temu, da bodo starejši lahko čim dlje ostali doma. Pri čemer je takšna majhna pomoč tudi bolj dostopna kot druge oblike, ki so plačljive, od raznih institucij, zavodov ...

Zelo hitro se je tudi pokazalo, da potrebujemo dobro mrežo in izvajalce po vsej državi, da bi s tem programom dosegli čim več ljudi. Prva leta se je v to mrežo delovanja vključevalo po več deset društev upokojencev pod okriljem Zdusa, danes v tem programu deluje okrog 300 društev upokojencev od nekaj več kot 500, kolikor jih imamo v Sloveniji.

Kako vse to organizacijsko obvladujete?

Zdus je nosilec programa Starejši za starejše, ki ima programski svet, izvajalci pa so društva upokojencev. Pomembni so pokrajinske koordinatorice, koordinatorji, saj jih imajo v 13 pokrajinskih zvezah 17 in potem še približno 300 v društvih. Prostovoljk in prostovoljcev, ki obiskujejo starejše, pa se je v tem času zvrstilo že več kot 3400, samo lani jih je delovalo 2900.

Kaj so glavna opravila upokojenih prostovoljk pri vrstnikih? Koliko teh storitev jim v okviru programa pripada?

V program so vključeni starejši od 69 let, ki seveda živijo na svojih domovih. Oblike pomoči in storitve so različne: druženje, prevozi, prinašanje hrane, dostava iz trgovine, pomoč pri hišnih opravilih, humanitarni paketi, spremstvo do zdravnika, sprehodi, varstvo, družabne igre. Približno polovica upokojencev, ki jih obiskujemo, potrebuje eno vrsto pomoči, z leti pa vedno več, blizu petina jih potrebuje dve vrsti pomoči, osem odstotkov pa tudi več kot pet različnih.

Kako pa je pri posameznikih, ki potrebujejo vsakodnevno pomoč?

Cilj programa Starejši za starejše je, da čim bolj povežemo vse izvajalce na lokalni ravni: centre za socialno delo, RKS, Karitas, društva upokojencev, občine. Seveda imamo tudi prostovoljce, ki starejšim vsak dan prinesejo kosilo, poskrbijo za kurjavo ali ustrezno pomoč. Tudi bolnim in invalidom omogočamo pravočasno interdisciplinarno pomoč. Zelo pomembno pa je že druženje, ki predstavlja približno polovico našega prostovoljnega dela. Ugotavljamo, da je v mestih vedno več osamljenih, ki so zaprti v svoja stanovanja, in da je po drugi strani na deželi vendarle še več medsosedske solidarnosti.

To prostovoljno delo opravljajo večinoma ženske?

Tudi moški se uspešno in z veliko empatijo vključujejo vanj.

V preprostejša dela, na primer prinašanje kosila, bi se lahko vključevali tudi mladi?

Nekatere gimnazije in srednje šole se, čeprav zakon o prostovoljstvu precej omejuje prostovoljno delo mladih.

Že po osamosvojitvi, ko je veliko slovenskih podjetij propadlo in so mnogi ostali na cesti, se je revščina med upokojenci verjetno začela širiti kot kuga?

Tako je, zaradi številnih stečajev in drugih vzrokov se je veliko ljudi znašlo v težkem položaju, z nizkimi pokojninami, saj niso imeli dovolj delovne dobe, in mnogi so potrebovali veliko časa, da so si opomogli. Pri tem ne trpi samo posameznik, ampak vsa družina, tudi mlajša generacija. Seveda pa so se tudi v zadnji gospodarski krizi problemi reševali na plečih starejših; zaradi zujfovskega neusklajevanja pokojnin, zaradi ukinitve ali omejitve vseh možnih pomoči, ki so pripadale starejšim, jih veliko živi v revščini. Zaradi nizkih dohodkov so jim nedostopne storitve iz zavodov, centrov, domov, ne morejo si plačati potrebne pomoči. Najhuje je po naših analizah še vedno v Pomurju in zgornjem Podravju.

V Podravju so propadli vsi tisti Tami, v Pomurju velika Mura ...

.... na Dolenjskem pa Labod, Pionir, Novoles ...

Tudi program Starejši za starejše opominja, da Slovenija, ki naj bi bila socialna država, v tem ni prav uspešna, saj poleg tega programa delujejo še številne socialne organizacije od Rdečega križa, Karitas do množice dobrodelnih organizacij, dogodkov, stalnih, enkratnih ....

Pogosto poslušamo, da dobro živimo, da smo izšli iz krize, a podatki kažejo, da se po letu 2015 potrebe starejših po vrstah pomoči, ki jih mi izvajamo, celo večajo. Lani je delovalo 2900 prostovoljcev iz našega programa, opravili so več kot sto tisoč obiskov, organizirali smo več kot 80.000 različnih pomoči, storitev ... Od leta 2004 do 2017 je bilo opravljenih skoraj osem milijonov ur prostovoljnega dela, ki je ovrednoteno na skoraj 50 milijonov evrov.

Lahko sklepamo, da gre za zelo konkretno pomoč in konkreten denar, ki ga je država že s tem humanim delom lahko privarčevala?

Gotovo bi lahko bilo to delo in poslanstvo tudi družbeno bolje priznano in bi tako tudi laže pridobivali nove prostovoljce.

O problemih, kot sta revščina in nasilje nad starejšimi, ki so nesprejemljivi, bi se moralo več govoriti, ozaveščati in obveščati centre za socialno delo, sodišča, policijo, celotno verigo in družbo nasploh, pravi Rožca Šonc. Foto Leon Vidic

Prepoznali so vas v evropskem parlamentu, kjer ste leta 2017 dobili nagrado evropski državljan.

Na to nagrado smo ponosni, je pa obliž za vse tisto, kar delamo.

Kako pa država pomaga temu programu?

Program je vključen v sedemletni program (2017–2023) ministrstva za delo, iz katerega smo letos dobili 240.000 evrov, od Fundacije invalidskih in humanitarnih organizacij (Fiha) pa 34.000 evrov; skupaj ta vira predstavljata praviloma dve tretjini financ programa. Poleg tega imamo še nekaj sponzorjev: Vzajemno, Krko, Zavarovalnico Triglav, Telekom, Lek, NS_ZPIZ, Luko Koper ... Lani nam je družba Lek darovala 10.000 evrov. Če bi lahko obiskali vse upokojence, ki so stari nad 69 let (kar je naš cilj), bi potrebovali med 600.000 in 700.000 evri, a tega letos ne bomo dosegli.

S tem denarjem, ki je pod strogim nadzorom, pokrivamo stroške programa: od izobraževanja za koordinatorje, za prostovoljce, informacijsko podporo programa, da lahko sproti spremljamo opravljeno delo in organizirane pomoči, plače zahtevanih strokovnih delavk, do potnih stroškov prostovoljcev, ki nastanejo že s prevozi do ljudi, ki jih obiskujemo in si druge pomoči praviloma ne morejo privoščiti.

Z revščino starejših se pogosto srečujete, nemalokrat je povezana tudi z nasiljem nad njimi. Je tako?

Tako je in o teh problemih, ki so nesprejemljivi, bi se moralo več govoriti, ozaveščati in obveščati centre za socialno delo, sodišča, policijo, celotno verigo in družbo nasploh.

Eden od ciljev programa Starejši za starejše je, da bi postal del integrirane oskrbe starejših v lokalni skupnosti v sistemu dolgotrajne oskrbe. Zakaj se po vašem že toliko let zavlačuje z zakonom o dolgotrajni oskrbi?

Težko je razumeti, da naša država potrebuje 20 let, da bo ta zakon sprejela. Če se najde denar za vse, bi se lahko tudi za tisto razliko, ki bi jo potrebovali za dolgotrajno oskrbo. In bi bil zakon že zdavnaj sprejet.