Starejši na podeželju cenijo bližino sorodstva, vrt in domači kraj

»Na podeželju imamo vrsto odličnih projektov, ki različno aktivnim starostnikom zagotavljajo večjo kakovost življenja. Državna politika bi morala le slediti temu, kar se že dogaja na terenu, in to sistemsko podpreti,« pravi dr. Irma Potočnik Slavič, ki s pomoč­jo študentov geografije že deset let izvaja raziskavo Staranje na podeželju: dejstva, pričakovanja in prostorske razsežnosti.

Raziskave, ki obravnavajo starejše pri nas, niso redkost. Ni jih pa veliko, ki starostnike obravnavajo, kakor pravi sogovornica, z geografskega vidika: »Geografe vedno zanimata pojav in proces v povezavi s prostorom, zato je naš zorni kot malo drugačen tudi pri raziskavi o starostnikih na podeželju.«

Doslej so v raziskavo vključili 1223 ljudi, ki so starejši od 65 let in živijo na podeželju, tako rekoč po vsej Sloveniji. To so, opozarja sogovornica, tisti starejši, ki so aktivni, mobilni. Pogovori z njimi trajajo od pol do tri ure. »Vsak vstop v njihov prostor, pa naj je to zunaj ali v hiši, je za večino starost­nikov pogovor z nekom, ki jih želi poslušati,« pravi Irma Potočnik Slavič.

Pogovor ne sledi togo vnaprej pripravljenim standardiziranim vprašanjem, ampak želijo od ljudi slišati, kakšno je njihovo živ­ljenje, urnik, kakšna so osebna pričakovanja in kaj pogrešajo. Raziskavo so začeli leta 2010 in je potekala ves ta čas, tudi v letu 2019, letos pa je zaradi znanih epidemioloških razlogov niso opravili. Vendar jo bodo zagotovo nadaljevali.
 

Aktivni starostniki so res dejavni

Kakšno je torej življenje aktivnih starostnikov na podeželju? »Ne samo da skrbijo za svoje fizično in mentalno zdravje, skrbijo tudi za mlajše, pomagajo sosedom in sorodnikom, skrbijo za vrt, sodelujejo v društvih in na tečajih. V teh generacijah je zelo velik potencial,« pravi raziskovalka.

Raziskava se osredotoča na starostnike, ki so v vsakdanjem življenju samostojni. »Toda ravno ta skupina aktivnih starejših ljudi opravlja ogromno storitev tudi za druge, manj mobilne starostnike in v lokalni skupnosti izvajajo storitve, ki jih družba ne zna ovrednotiti. Na ravni družine in tudi občine se tega še zavedamo, na ravni družbe pa ne,« pravi Irma Potočnik Slavič. Poudari še, da bi aktivni starostniki lahko pomagali tudi pri bolj deinstitucionalizirani oskrbi tistih, ki potrebujejo pomoč.



Iz zbranih podatkov so že izluščili tri bistvene posebnosti. Prva je, da se staranje na podeželju razlikuje od staranja v urbanem okolju zaradi razdalj. Storitve, dobrine in aktivnosti so dostopne šele potem, ko se premosti razdalja. »Če živiš na odmaknjenem podeželju, se moraš potruditi, da premagaš geografsko razdaljo in prideš do stikov, storitev, aktivnosti,« opiše sogovornica največ­jo razliko v primerjavi z življenjem v mestu.

Druga značilnost aktivnih starostnikov na podeželju je, da so vpeti v širše in ožje socialno okolje in v njem po navadi odlično delujejo. Zdaj, v času epidemije covida-19, je seveda drugače, sicer so vključeni v različna društ­va in organizacije, dejavni pa so tudi zunaj njih. Tretja značilnost je navezanost na dom – stanovanje ali hišo – in zeleno površino, torej vrt ali kmetijo. Aktivni starostniki namenijo delu zunaj hiše veliko pozornost, zato je logično, da včasih zmanjka časa za kakšne druge aktivnosti. To dejstvo – kdaj sploh imajo čas – je, izpostavlja sogovornica, vsekakor treba upoštevati pri načrtovanju aktivnosti za aktivne starost­nike na podeželju.
 

Starejši ne smejo biti pasivni spremljevalci dogajanja

Ob tem je nujno predrugačiti odnos do starejšega prebivalstva, opomni sogovornica: »Starejši niso in ne smejo biti pasiven spremljevalec dogajanja. Družba mora prepoznati to, ker starejši lahko ponudijo svoje znanje in izkušnje na vrsti različnih področij.« Ponekod v vrtcih in šolah v svoje vsebine že vključujejo starejše, drugje bi morali ta korak še narediti. »Ni treba veliko, da bi se to sodelovanje vzpostavilo ali okrepilo,« je prepričana dr. Irma Potočnik Slavič. Primer so lahko šolski vrtovi, v oskrbo katerih so šole že ali pa bi lahko vključile starejše.



Podobnih vsebin je v izobraževalnem sistemu, to je od vrtca pa do univerze, veliko in pri njih bi ne samo znanje starejših, ampak tudi obratno, znanje študentov – ki bi lahko starejšim pomagali pri obvladovanju novih tehnologij (kar že poteka) – prenašali med generacijami.

Slovenija ima 37 LAS-ov, lokalnih akcijskih skupin, ki delujejo v okviru Programa razvoja podeželja 2014–2020. Izvajajo zelo različne projekte, ki so namen­jeni ranljivim skupinam, torej tudi starejšim. Njihova prednost je, meni sogovornica, da lahko za lokalno prebivalstvo iz potreb, ki so na terenu, oblikujejo in izvajajo projekte, ki jih v tistem okolju potrebujejo.
»Z raziskovanjem na terenu vidim, da se na lokalni ravni dogaja ogromno. Dogajalo se je že pred vzpostavitvijo LAS-ov, zdaj pa je ponekod že na točki, ko je potrebno večje povezovanje med strukturami. Če bo to uspelo, bo postalo staranje za manj, srednje in bolj aktivne starostnike precej boljše,« pravi Irma Potočnik Slavič. Poleg javnih programov pa se pojavljajo tudi različne zasebne pobude, ki omogočajo, da starostnik tudi v srednje aktivnem obdobju starosti preživi čas v znanem okolju.



Sočasno se tudi pri mladih spreminja pogled na možnosti zaposlitve. »Raziskave na Finskem jasno kažejo, da si mladi Finci na podeželju ne želijo prekarnih oblik dela, ampak redne službe, povezane z ohranjanjem okolja in delom na socialnem pod­ročju. V Sloveniji, predvidevam, ni nič drugače in je mlajša generacija že soočena z vedenjem, da se mora poslovni sektor na podeželju prilagoditi razmeram,« pravi sogovornica, ki ne dvomi, da so mladi inovativni.
 

Na slovenskem podeželju je veliko sposobnih ljudi

Slovensko podeželje ima – tudi če se mu to velikokrat ne prizna – veliko sposobnih ljudi in država bi na področju dela s starejšimi morala slediti temu, kar se dogaja na terenu. Tudi ali predvsem zato, ker tam najbolje vedo, kaj prebivalci potrebujejo. Raziskovalci, še dodaja sogovornica, velikokrat delajo dve napaki. »Prva je, da smo prepričani, da je podeželje statično območ­je, ki se ne spreminja. Vendar je ogromna razlika med območ­jem, ki je demografsko vitalno in stičišče različnih vplivov, kjer so spremembe sestavni del življenja, in demografsko ogroženim. Temu bi se programi morali prilagajati,« meni Irma Potočnik Slavič.

Druga napaka je, da se tudi starostnike obravnava kot enot­no kategorijo. »Sedanje raziskave potrjujejo, da so starostniki različnih kategorij in jih je zelo težko, če ne že nemogoče, zajeti z enovitimi ukrepi. Taki ukrepi morda sploh ne prinesejo rezultata. Zato je pomembno, da imamo realno sliko, kdo so starostniki, kaj delajo in kaj pričakujejo,« pravi sogovornica.
Ko se bo epidemija umirila, bodo raziskavo nadaljevali. Že zdaj ugotavljajo, da prihajajo drugačne generacije starostnikov. »Če so ljudje, ki imajo zdaj 65 in več let, vajeni skupinske identitete in odgovornosti, že prihajajo generacije, pri katerih je bolj v ospredju individualizem. In temu bo treba prilagoditi ukrepe,« pravi Irma Potočnik Slavič. Le s podatki, ki bodo kazali realne razmere na terenu, pa bo mogoče oblikovati sodobne strategije in ukrepe, ki bodo naslavljali različne tipe podeželja in dejanske potrebe starostnikov.