V nadaljevanju preberite: 

Politiki zelo radi navajajo podatke o tveganju revščine – tisti, ki so na oblasti, se hvalijo, da je v Sloveniji stopnja med najnižjimi v EU, opozicija pa je vedno kritična, da je kar 250.000 prebivalcev pod njenim pragom. Oboji pa pri tem zanemarjajo, da so v teh statistikah upoštevani le prihodki, ne pa tudi drugi ključni dejavniki, ki zelo pomembno vplivajo na razpoložljiv dohodek in kakovost življenja, na primer to, ali posameznik živi v lastnem oziroma podedovanem bivališču in ali mora plačevati najemnino oziroma stanovanjski kredit.

Pomembnejše in v praksi bolj oprijemljivo kot to računanje pa je dejstvo, da to, koliko mora posameznik odšteti, da ima streho nad glavo, praviloma ne šteje niti pri upravičenosti do subvencij in transferjev. Zelo poenostavljeno povedano: pri 1500 evrih neto plače je vaš življenjski standard precej drugačen, če živite v lastnem stanovanju ali v zgornjem nadstropju v hiši staršev, kot če morate plačevati najemnino ali kredit. Ali z druge perspektive: s 1100 evri plače v svojem bivališču boste zelo verjetno manj težko preživeli mesec kot s 1700 evri v najemu, predvsem v katerem od večjih slovenskih mest, posebno pa v Ljubljani. A to se načelno ne upošteva in v isti družinski situaciji – recimo samohranilka z dvema otrokoma – ste v prvem primeru upravičeni do višjega otroškega dodatka, brezplačne malice in kosila otrok v osnovni šoli ali nižjega plačila vrtca, v drugem pa bodo dodatki nižji in boste dobili položnico vsaj za šolsko kosilo, tudi vrtec vas bo dražje stal. Pod črto: v očeh države je merilo za delitev javnih sredstev in solidarnost to, kar pride na transakcijski račun.