Stanovanjska revščina trka na vse več vrat

Med epidemijo covida smo tudi Slovenci svoja stanovanja po potrebi spremenili in jih še spreminjamo v delovne prostore, igralnice, učilnice, telovadnice … Pri tem pogrešamo primernih, predvsem pa mirnih kotičkov za delo in učenje. Vlada poziva, naj ostanemo doma, toda v kakšnih domovih v resnici bivamo že dobro leto?

Rezultati raziskave Inštituta za študije stanovanj in prostora o stanovanjskih razmerah pri nas v času epidemije so še utrdili dosedanja prepričanja: da imamo v državi dotrajan stanovanjski fond in velike vrzeli v stanovanjski politiki, katerih posledica sta vse večja stanovanjska stiska in naraščajoča stanovanjska kriza, ki ju je epidemija še poglobila, tveganje za revščino pa dodatno povečala; zaradi tega se ljudje doma ne počutijo več varne, mnoge skrbi, kje bodo živeli naslednji mesec.



Posebej problematična je niša tržnih najemnikov, ki opozarjajo na (pre)visoke tržne najemnine in na to, da bi morale biti regulirane; skoraj vsak drugi tržni najemnik pri nas že živi v stanovanjski revščini. Ljudje pogrešajo najemnih pogodb za daljši čas od enega leta, predlagajo obdavčitev praznih nepremičnin, ki bi lahko postale vir za gradnjo novih in navijajo za bolj učinkovit inšpekcijski nadzor najemniškega trga … Z drugimi besedami: pogrešajo bolj aktivno vlogo države na stanovanjskem področju.

Na Inštitutu ugotavljajo, da so številne vlade po svetu v času epidemije poskušale ublažiti stanovanjsko stisko z ukrepi, kot so prepoved deložacij za ranljive skupine, zamrznitev neprofitnih najemnin, subvencioniranje najemnin in povečano vlaganje v neprofitna stanovanja, številne pa so stanovanja za kratkoročen turistični najem celo namenile za dolgoročno oddajanje.



»Naša vlada se žal ni ukvarjala z vprašanji, kot denimo, koliko posameznikov se zaradi visokih stroškov ali negotovega najemnega razmerja doma ne počuti varno, ali koliko gospodinjstev biva v prenaseljenih, dotrajanih, slabo izoliranih stanovanjih, ki nimajo dovolj naravne svetlobe in internetne povezave,« pravi Maša Hawlina, ena od treh avtorjev raziskave. Pomoč pri plačilu najemnine oziroma pri poravnavanju drugih stanovanjskih stroškov bi namreč potrebovali kar tretjina oziroma četrtina vprašanih.

Še je čas za ublažitev stisk

Za večjo dostopnost do stanovanj in za boljšo kakovost je Inštitut pozval vlado in občine, naj poleg dolgoročnih ukrepov za bolj učinkovito stanovanjsko politiko ublažijo tudi stanovanjske stiske v času epidemije, in sicer z zamrznitvami najemnin in posojil za gospodinjstva, ki v tem času prejemajo nižje dohodke; predlagajo jim, da za čas epidemije prepovejo deložacije, aktivirajo prazna stanovanja, omogočijo oziroma olajšajo bivanje študentom v študentskih domovih … Hawlina ocenjuje, da vseh vlakov s kratkoročnimi ukrepi še nismo zamudili, medtem ko se bo dolgoročnih treba lotiti sistemsko: »Absolutno so ukrepi še smiselni, ker učinki in posledice epidemiološke krize še niso za nami in verjetno bomo mnoge zares začutili šele v prihodnjih mesecih, zato je nujno, da olajšamo stiske gospodinjstev. Človeku, ki se je znašel v stiski, je pomoč, kot denimo zamrznitev najemnine, dobrodošla kadar koli – ne glede na to, v kateri fazi epidemije smo, saj bodo tisti, ki so ob dohodek ali del dohodka, posledice najbrž čutili še dolgo po njej.« Hawlina posebej opozarja na stisko študentov, ki jih »v nobenem primeru ne bi smeli spet izseljevati iz študentskih domov«, pravi.
 

Živeti na črno ne pomeni živeti varno

Stanovanje najema na črno kar petina sodelujočih v raziskavi. »Davčne olajšave so primeren ukrep le kot spodbuda, ko najemodajalec zagotovi dolgotrajno pogodbo ter ugoden oziroma dostopen najem. Kot samostojen ukrep pa nimajo znatnega učinka,« ugotavljajo na Inštitutu. Kritični so tudi do predloga Ministrstva za okolje in prostor, ki želi s »spremembami stanovanjskega zakona pod pretvezo fleksibilizacije najemnega trga skrajšati odpovedne roke za najem«. Ta ukrep bi po njihovem že tako »prekarno pozicijo najemnikov še dodatno otežil, medtem ko relevantnih pozitivnih učinkov za najemniški trg ne bi prinesel«.
 

Mnogi so primorani manj ogrevati stanovanja

Raziskava je razkrila naslednje slabosti, ki sta jih prinesla epidemija oziroma več bivanja med domačimi stenami: stanovanjski stroški predstavljajo za vedno več gospodinjstev vse večje breme, saj vsako četrto za stanovanjske stroške porabi že več kot 40 odstotkov prihodkov, ljudje varčujejo z ogrevanjem, ne odločajo se za večje nakupe, skoraj desetina ne more več poravnavati najemnin, več kot polovica jih pogreša miren kotiček za delo oziroma učenje, dve tretjini pa jih ugotavlja, da so njihovi domovi vlažni, da imajo bodisi slabo izolacijo, okna in strehe, ki ne tesnijo, premalo svetlobe ...

Med epidemijo je delo izgubila oziroma bila ob del dohodka kar tretjina sodelujočih v raziskavi. Dobrih petnajst odstotkov jih je v tem času menjalo streho nad glavo, od teh jih je bilo 40 odstotkov v selitev primoranih. Nekaterim se je iztekla pogodba, drugim so zaprli študentski dom, tretjim zvišali najemnino … Stanovanjska revščina trka na vrata vse več Slovencem.