Spet v šolo

Prejšnji teden je starše in učence na spletni strani šole, ki jo obiskuje naša drugošolka, pričakalo trinajst tipkanih strani navodil o novem šolskem redu. Začelo se je z barvnim zemljevidom šolske okolice, kje morajo otroci zjutraj počakati, da jih v šolo odpelje njihov učitelj. Sledilo je obvestilo, da bodo doslej nerazdružljive prijateljčke razdelili v dve skupini, ki med seboj ne bosta imeli stikov.

» - Razredniki so pripravili protokol ravnanja v skupini: sedežni red, higiena rok, kašljanje, 1,5 metra razdalje med učenci v učilnici, pri premikanju, vstopanje izstopanje iz šole, ravnanje na prostem, med odmori, načrtovanje učilnic, razpored pohištva.

- Vsaka skupina dobi gradivo NIJZ, vsak dan se učence opozori na ravnanje.

- Prezračevanje učilnic pred poukom in nato večkrat, redno med odmori.

- Malica v učilnici, kosovno malico deli učitelj. Poskrbi, da po malici razkužijo klop.

- Na kosilo odhajajo z zamikom (razpored).

- Pisne izdelke hranijo učitelji en dan pred popravljanjem »v karanteni«. Ko otroci odhajajo iz šole, prvi učitelj OPB nadzira obe skupini, drugi vodi otroke do receptorke, ta iz šole.

- Odhajali bodo ob določenih terminih: 14.30, 15.00, 15.30, 16.00 in 16.30,« so se v obvestilu nizale alineje, ob katerih sem dobivala vedno večjo kepo v želodcu in občutek, da hčerko namesto v hram učenosti pošiljam v delovno taborišče.



Tako smo našo osemletnico v ponedeljek zjutraj spet poslali v šolo. Zdelo se je kot drugi prvi šolski dan v tem letu. Vsi otroci urejeni, sošolce so pozdravljali s plahimi nasmeški, kar je verjetno posledica pogovora s starši o socialnem distanciranju (tudi to navodilo so nam namreč poslali s šole).

Do naše šolarke je takoj pritekla njena najboljša prijateljica in ji rekla: »Objeti se ne smeva, se bova pa komolčkali.« Že večer prej ji je po telefonu povedala, da je zanju izdelala posebno vrvico, da bosta lahko vsaka na eni strani, ampak na ustrezni razdalji. Hčerkinega najboljšega prijatelja zaradi zdravstvenih težav v šolo letos več ne bo, kot tudi ne učencev od 4. do 8. razreda in dijakov prvih treh letnikov.



Pred šolo jih je pričakala razredničarka, ki bo še vedno učila obe polovici svojega razbitega razreda, vsako polovico časa. Drugo polovico je prevzela učiteljica, ki je otroci še ne poznajo. Ko so učenci zagledali razredničarko, ki jim je v samoizolaciji čas krajšala tudi z vici, so se plahi nasmeški spremenili v široke in pridružili so se jim vzkliki navdušenja. Danes jim bo verjetno predala bolj malo znanja, pa nič zato. Vsi morajo namreč natančno razložiti, kako so preživeli dva najbolj neobičajna meseca v življenju.

Ko sem hčerko oddala v šoli in hodila proti avtu, se mi je v grlu spet začel nabirati cmok. Ne zato, ker bi me skrbelo zanjo, njeni učiteljici in šoli zaupam, da bodo za vse poskrbeli po najboljših zmožnostih. Mislila sem na sosedi, četrtošolko Vito in sedmošolko Saro, ki bosta morali čakati še dolge štiri mesece, da jima bo dovoljeno veselje, ki ga je moja hčerka izkusila že danes.