Ljubljana – Metode za zbiranje podatkov o komunikacijah, ki se jih poslužuje ruska zvezna varnostna služba FSB, je Evropsko sodišče za človekove pravice že ocenilo kot sporen poseg v človekove pravice, niso tuje niti Slovenski varnostno obveščevalni agenciji (Sova). Kot ugotavljajo avtorji spletnega portala Slo-Tech, vsak klic prek omrežja slovenskih telekomunikacijskih podjetij v tujino Sovi omogoča prisluškovanje.

Če se kot družba znajdemo v položaju, ko lahko obveščevalci zgolj po odloku svojega direktorja mimo sodišča in mimo telekomunikacijskega operaterja prisluškujejo kateremu koli telefonskemu pogovoru v državi, je pravica do tajnosti pisem in drugih občil, ki je sicer z ustavo in konvencijami varovana varovana človekova pravica, zgolj še mrtva črka na papirju, so v danes objavljenem članku zapisali na portalu Slo-Tech.

V članku z naslovom »SOVA še vedno skovika na vaših žicah« namreč trdijo, da Sova že vsaj od leta 2008 od slovenskih telekomunikacijskih operaterjev dobiva kopijo celotnega mednarodnega prometa, torej vse podatke, ki se pretakajo v tujino. Obveščevalci pa zgolj po odločitvi direktorja lahko posegajo po teh podatkih.



Spomnimo, leta 2013 je Edward Snowden s skupino novinarjev objavil kopico tajnih dokumentov, ki so opisovali obseg nadzora, ki ga izvajajo ameriške tajne službe in z novim zavedanjem o avtomatiziranem nadzoru nad množičnimi komunikacijami močno razburil svetovno javnost ter vplival na prihodnje odločitve sodišč.
 

Zakon v nasprotju z ustavo?

Slo-Tech je spomnil, da je že februarja leta 2008 informacijska pooblaščenka pri inšpekcijskem pregledu Sove naključno izbrala primer iz njihovega informacijskega sistema. Ob tem je ugotovila, da je bila podlaga za izvajanje nadzora nad določeno osebo 21. člen Zakona o Sovi, obenem pa so v praksi agentje izvajali tudi ukrepe, ki jih omogoča 24. člen istega zakona. Ta sicer velja le za primere, “če je podana velika verjetnost, da obstaja nevarnost za varnost države.” Mednarodne grožnje s terorizmom in podobne nevarnosti za državo.

Omenjena dva člena Sovi dopuščata dovolj manevrskega prostora pri odločitvah, kdo bo odobril nadzor, komu bodo prisluškovali in kdo bo vedel, da se prisluškovanje odvija, da se upravičeno vprašamo, kdo in kako v resnici lahko sploh nadzira delovanje Sove.



Po 21. členu namreč lahko direktor sam odredi prisluškovanje, po 24. pa mora preiskavo odrediti predsednik vrhovnega sodišča. Po 21. členu agenti ne smejo osredotočeno prisluškovati določenim posameznikom oziroma telefonskim priključkom, po 24. členu pa lahko. Po 21. členu lahko Sova sama uporablja lastno infrastrukturo za prisluškovanje, po 24. členu pa jo mora na svojo infrastrukturo spustiti telekomunikacijsko podjetje po odredbi sodišča.

Informacijski pooblaščenec je že tedaj ugotovil, da Sova ob izvajanju strateškega nadzora dejansko izvaja osredotočen nadzor in pri tem nastaja zbirka osebnih podatkov, zato so določbo zakona o Sovi, ki to omogoča, ocenili kot protiustavno in mesec  dni kasneje zahtevali oceno ustavnosti Zakona o Sovi. Skoraj leto dni kasneje so ustavni sodniki zahtevo za oceno ustavnosti zavrgli.

Informacijski pooblaščenec je doslej podal dve zahtevi za presojo ustavnosti omenjenega zakona, eno pa je podal nekdanji predsednik Vrhovnega sodišča Franc Testen.

»Ključno vprašanje je, kako lahko direktor Sove ali vojaške Obveščevalno varnostne službe odredi prisluhe mimo sodišča. Medtem ko za zbiranje podatkov o prometu znotraj Slovenije agencija zakon upošteva in pred prisluhi pridobi odločbo sodišča, pri mednarodnem prometu pa to obidejo. Seveda je tudi vprašanje, kaj je to notranji promet. Saj sva midva lahko v isti sobi v Sloveniji in se pogovarjava po telefonu, pa promet poteka poinfrastrukturi operaterja v tujini,« je pojasnila Nataša Pirc Musar, nekdanja informacijska pooblaščenka, ki je vložila prvo pobudo za oceno ustavnosti zakona o Sovi.
 

Ali državi ustreza neurejeno stanje?

Medtem ko politika in pravni ter obveščevalni strokovnjaki že od leta 2014 snujejo novelo zakona, ki bo nepravilnosti odpravila, Sova podatke še naprej zbira na nedovoljen način. Leta 2015 pa je Evropsko sodišče obsodilo strateški nadzor ruske obveščevalne službe FSB, ki je prav tako kar sama zajemala podatke iz mednarodnega telekomunikacijskega prometa.

Medtem ko smo v zadnjih mesecih bili priča ostrim obračunom med vodstvom Sove in parlamentarno Komisijo za nadzor obveščevalno varnostnih služb, se lahko vprašamo, kako in kdo v resnici nadzira Sovo pri zakonitosti njenih prisluškovalnih dejavnosti nad državljani?

»Odgovorni že več kot deset let vedo, da sedanji zakon zadev ne ureja na ustrezen način in ne zagotavlja varstva tajnosti pisem, kot je to zapisano v 37. členu ustave. Državi takšno stanje očitno ustreza,« pravi Nataša Pirc Musar in dodaja, da nikoli ni dobila priložnosti izsledkov inšpekcijskega nadzora na Sovi predstaviti parlamentarni komisiji za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb.