Slovenska politika je neprivlačna za najboljše kadre

Ljubljana – Plača predsednika vlade in ministrov je v primerjavi z dohodkom mnogih, ki so na manj odgovornih funkcijah, nižja. To je lahko eden od razlogov, zakaj se sposobni posamezniki pogosto ne podajo v politiko, ocenjujejo sogovorniki. Vendar primerjava plač slovenskih politikov z evropskimi kaže, da domače glede na BDP ne zaostajajo bistveno za večino tujih.

Po tem ko je mandatar Marjan Šarec prejšnji teden umaknil ministrskega kandidata za javno upravo Tugomirja Kodeljo, se bo danes za ta položaj pred poslanci predstavil Rudi Medved, še zadnji ministrski kandidat pred zaprisego 13. slovenske vlade. Vendar so se, tako kot po tako rekoč vsakih volitvah, tudi politične stranke z dolgoletno tradicijo otepale nekaterih najbolj zahtevnih resorjev, ker je težko najti kandidate zanje.

Nekatera imena s seznama za ministrske fotelje pa so, tudi v tem mandatu, zaradi pomanjkanja političnih in strokovnih izkušenj za marsikoga razočaranje. Zakaj torej nekateri najsposobnejši posamezniki s strokovnimi izkušnjami in voditeljskimi kompetencami nočejo stopiti v čevlje predsednika vlade, ministra ali se potegovati za katero drugo politično funkcijo?


 

Plače so prenizke

Medtem ko je predsednik vlade v odhodu Miro Cerar junija prejel 5938 evrov bruto plače, je dobil, denimo, direktor nekega srednje velikega zasebnega podjetja okoli 10.000 evrov bruto. To je približno 1500 evrov neto prihodka na mesec več od najpomembnejše vodilne funkcije v državi in okoli tisoč evrov neto več od povprečne junijske plače ministra v višini 5318 evrov bruto.

Njihove plače seveda niso slabe in niso povsem primerljive s položaji v zasebnem sektorju, vendar so relativno skromne v primerjavi z odgovornostjo, ki jo s položajem prevzemajo, komentira dr. Miro Haček z ljubljanske fakultete za družbene vede. »Javnost misli, da so plače funkcionarjev visoke ali previsoke. Realno je treba povedati, da – niso. Najbrž so celo prenizke,« meni Haček.


 

Kako je v Evropi

Bruto plače slovenskih politikov so na prvi pogled nekajkrat nižje od predsednikov vlad in ministrov drugod po Evropi, kažejo statistike ministrstev izbranih držav in organizacije OECD. Še posebej izstopa povprečna plača ministra v Belgiji, ki zasluži nekaj več kot 18.000 evrov bruto na mesec, pa tudi minister avstrijske vlade, ki dobi v povprečju nekaj več kot 17.000 evrov bruto. Čeprav zaslužki politikov pri nas in v Evropi zaradi različnih obdavčitev, dodatkov k osnovni plači in bonitet med seboj niso povsem primerljivi, so tudi plače večine predsednikov vlad drugod po Evropi nekajkrat višje od premierske v Sloveniji.

Tako, denimo, nemška kanclerka Angela Merkel zasluži okoli 25.000 evrov bruto na mesec, britanska premierka Theresa May okrog 14.000 evrov bruto, avstrijski kancler Sebastian Kurz pa okoli 22.000 evrov bruto. Tudi premiera sosed Italije in Madžarske zaslužita več od slovenskega – predsednik madžarske vlade Viktor Orbán dobi skoraj 7000 evrov bruto na mesec, novoizvoljeni italijanski premier Giuseppe Conte pa prejme skoraj 7500 evrov bruto.

​Vendar zneski za slovenske politike ne odstopajo bistveno od evropskega povprečja, ko plače funkcionarjev primerjamo s povprečnimi plačami in BDP v posameznih državah. Tako dobi povprečni zaposleni v Sloveniji približno trikrat manj bruto plače kot slovenski minister, kar je značilno tudi za večino drugih evropskih držav, z izjemo Avstrije, Belgije in nekaterih skandinavskih držav.
 

Majhen ugled

Glavni vzrok za primanjkljaj najboljših strokovnjakov v politiki je njena negativna podoba v javnosti, ocenjuje Gregor Virant, nekdanji minister za notranje zadeve in javno upravo ter predsednik parlamenta. Nezaupanje v vlado in državni zbor je v Sloveniji po zadnji raziskavi Eurobarometer med članicami Evropske unije med najvišjimi, kar prav gotovo vpliva na odločitev za vstop najbolj kakovostnih kadrov v politično sfero.

»Od vstopa v novoustanovljeno stranko marsikoga odvrneta pogosta programska praznost in negotova usoda,« razmišlja Virant, danes svetovalec v tujini. Prav tako je proces odločanja preveč zaprt ter strokovne, ciljne in splošne javnosti ne vključuje dovolj, dodaja Sebastijan Peterka iz Transparency International Slovenija: »Verjetno je to poleg majhnega ugleda politike večja težava kot nizke plače.«

Odgovor na to, ali bi bile le višje plače odgovor za pritegnitev kakovostnih kadrov v politiko, ni enopomenski, saj plača ni edini faktor pri motiviranosti za določeno delo, razlaga Peterka. Spomni še, da nizke plače v javnem sektorju vplivajo na tveganje za korupcijo, ni pa jasnih dokazov, da bi zgolj dvig plač odpravil vsa ta tveganja. Denar praviloma ni glavni motiv za prevzem politične funkcije, še nadaljuje Gregor Virant.

»Ministrska je zanimiva zaradi sprememb, ki jih lahko dosežeš, zaradi izzivov, zanimivega dela in možnosti uresničitve ambicij. Sposoben človek, ki v politiko vstopa s čistimi nameni, mora biti precej poseben, torej velik entuziast in idealist,« razmišlja sogovornik. Dodaja, da je problematično, ko v politiko vstopajo ljudje, za katere je ministrska plača vrhunec njihovih dohodkov, in tisti, ki funkcijo izkoristijo za nelegitimne dohodke.


 

Plačni sistem je porušen

Kljub temu meni, da bi plače funkcionarjev morali povišati glede na razmerje s povprečno plačo v vseh evropskih državah. Ena možnost je, da bi za ministre predvideli stimulacijo, enako kot za druge javne uslužbence, v višini do 30 ali 40 odstotkov osnovne plače, o čemer bi odločal predsednik vlade. »Seveda je dvig ministrskih plač zelo tvegana poteza. Glede na nesposobnost vlad za upravljanje plač v javnem sektorju v zadnjem času bi takšno potezo trenutno odsvetoval, saj bi vodila v nepredstavljivi kaos,« dodaja Virant.



Kakorkoli se bodo plač funkcionarjev lotili, bo težava, se strinja Miro Haček. Če bi njihove plače povišali, bi to za seboj potegnilo preostale kategorije javnih uslužbencev. Spomni, da spreminjanje plač funkcionarjev v plačnem sistemu zagotovo ne sme biti prednostna naloga. »Dejstvo je, da je sistem po zvišanju plač zdravnikom porušen. Morali bi se odločiti, ali bomo obdržali vse kategorije, ki so trenutno del javnega sektorja, nato pa ta razmerja med različnimi skupinami prilagoditi.«

Tudi če bi plače funkcionarjev podvojili, zaradi tega ne bi dobili samodejno dvakrat boljših kandidatov, nadaljuje Haček. Potrebujemo mandat drugačnih standardov, kar namesto splošne in nejasne koalicijske pogodbe pomeni osredotočenost na izpeljavo nekaj pomembnih in realnih projektov ter več osebne odgovornosti, kar pa se ne more spremeniti čez noč. Dvig ugleda politike v družbi je naloga vsake institucije, politične stranke in politika.