Odpiranje vrat izvršitvi arbitraže, tihi diplomaciji, rešitvi v svežnju

Bruselj – Analitik in strokovnjak za slovensko-hrvaško mejno vprašanje Thomas Bickl v svoji oceni odločitve Sodišča EU, da ni pristojno za odločanje o mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško, opozarja, da še vedno ostaja nerešeno vprašanje neizvršitve arbitražne razsodbe. Bicklova analiza je objavljena na spletni strani Norveškega centra za pravo morja. 

Odločitev sodišča, objavljena 31. januarja, ima po Bicklovem mnenju tri posebne značilnosti, s katerimi se lahko postavijo precedensi. To je bil prvi primer tožbe države članice proti državi članici, povezan z ozemeljsko uporabo prava EU.

Na koncu je sodišče ugotovilo, da so očitane kršitve prava EU podrejene glavnemu vprašanju, sporu o meji, ki da je del mednarodnega prava. Med drugim se je sklicevalo na odločitev iz tožbe Belgije proti evropski komisiji iz leta 2009, ko so uporabili enak argument.

Le dobre usluge EU?

Druga posebnost je vloga EU pri nastanku arbitražnega sporazuma. Sodišče je na koncu ugotovilo, da kljub povezavam s pogajanji in pristopom Hrvaške EU takšne okoliščine ne zadoščajo, da bi bila arbitraža vključena v pravo EU. Bickl opozarja, da je sodišče za opis vloge uporabilo pojem dobre usluge.

V teoriji dobre usluge po njegovi oceni pomenijo skoraj nikakršno dejavno vlogo tretjega. Njegova vloga je, da stranema le omogoča komunikacijo z majhnim dejavnim nadzorom procesa.  

Prava vloga institucij EU, predsedstva Sveta in evropske komisije je bila po njegovem mnenju večja, posredniška. Posredniška vloga evropske komisije, denimo, je bila vključena v preambulo arbitražnega sporazuma, saj je v veliki meri pripomogla k temu, da je bil sploh sklenjen.

Širitveni komisar Olli Rehn je pripravil dva osnutka sporazuma (Rehn 1 in Rehn 2). Tudi švedsko predsedstvo EU je v drugi polovici leta 2009 dejavno sodelovalo pri pripravi arbitražnega sporazuma.

Tretje področje je povezava reševanja mejnega vprašanja z aktom o pristopu in povezuje vzpostavitev posebnega ribolovnega režima v obmejnem pasu, ko bo izvršena arbitražna razsodba. A sodišče je navedlo, da arbitražna razsodba ni bila izvršena (zato ne more biti kršitve režima).

Po Bicklovem mnenju bi prava interpretacija akta o pristopu morala biti širša kot mehanicistično branje opombe, ki omenja, da se bo ribolovni režim začel izvajati z - izvršitvijo razsodbe.

Opazovalec je lahko zbegan

Po oceni strokovnjaka je v sklepnem odstavku sodbe ugotovitev, ki pušča opazovalca zbeganega. Tako sodišče piše o obvezi lojalnega sodelovanja, da se vzpostavi rešitev v skladu z mednarodnim pravom kot je predvidena v aktu o pristopu. To Bickl, ki je lani na univerzi Duisburg-Essen doktoriral iz tega vprašanja, razume kot jasno omembo nerešenega vprašanja izvršitve arbitražne razsodbe.

Poziv sodišča, naj državi končata njun spor, Bickl ne razlaga kot namigovanje na izhodiščni spor o meji, ampak na dejstvo, da Slovenija vztraja pri implementaciji razsodbe (res judicata), ki je hrvaška stran ne priznava.

Sodišče sicer omenja še druge poti za rešitev, denimo 273. člen Pogodbe o delovanju EU, po katerem lahko državi skupaj predložita vprašanje sodišču. To opcijo je po razsodbi omenil tudi evropski komisar  za krizno upravljanje Janez Lenarčič, ki je bil kot slovenski veleposlanik pri EU eden od glavnih zagovornikov odločitve za tožbo v Luxembourgu.

Bickl tako 273. člena kot tudi skupnega postopka pred meddržavnim sodiščem v Haagu ne vidi kot verjetna scenarija, saj se strani ne bosta strinjali o skupnem predlogu.

Opozarja pa, da je sodišče v več odstavkih razsodbe opozorilo, da je arbitražna odločna zavezujoča rešitev po mednarodnem pravu. Iz tega izhaja, da je njena izvršitev mednarodnopravna obveznost, četudi ni sredstev za njeno uveljavitev s pravom EU.
 

Nauk slovensko-hrvaške zgodbe

»Čas je, da državi začneta dvostranska pogajanja o izvršitvi (arbitražne razsodbe) in demarkaciji,« je prepričan Bickl. A kot opozarja, mora biti za delo dvostranske komisije za označitev najprej politična volja.

K uspehu bi po njegovem mnenju lahko pripomogla tiha diplomacija tretjega akterja, državnega ali posameznika, ki ga spoštujeta obe strani. Na srednji rok, da hrvaške želje po vstopu v območje evra ali v območje schengna »lahko neposredno odprejo vrata za rešitev v svežnju«.

Za vstop v oba kluba je zahtevano soglasje vseh članic. Glede vstopanja v evro (najprej v mehanizem ERM2) se utegne kaj zgoditi že letos. Schengen je videti kot bolj oddaljeno vprašanje kljub lanski pozitivni oceni evropske komisije o hrvaški tehnični pripravljenosti. Bolgarija in Romunija sta namreč z enako oceno v čakalnici že od leta 2011.  
V kontekstu prihodnjih širitev je nauk slovenske-hrvaške zgodbe, da morajo biti dvostranska vprašanja med članico in kandidatko rešena pred začetkom pristopnih pogajanj z dvostransko diplomacijo, posredovanjem ali s sodno odločitvijo tretje strani, je prepričan Bickl.