Skriti bolniki

»Velikokrat si nisem upala ostati doma in odležati. Nisem vedela, kakšne bodo posledice. Ko smo enkrat decembra delali zunaj na fasadi, sem zbolela. Kašljala sem kot zmaj in ves teden delala z vročino. Potem sem dva dni le ostala doma, a je bilo čutiti, kot da ni bilo prav.«

Delati je začela med študijem restavratorstva. Študentsko delo, avtorske, podjemne pogodbe, je Tina (ime smo na njeno željo spremenili) naštevala oblike dela. Nazadnje je odprla espe, saj možnosti za redno zaposlitev ni bilo. Toda tudi status samostojne podjetnice zdaj enkrat odpre in drugič zapre. »Če ni projekta, ni denarja in potem tudi stroškov espeja in prispevkov ne morem plačati,« je pripovedovala diplomirana restavratorka. Julija so prispevki samozaposlenih za pokojninsko in zdravstveno blagajno znašali 401 evro, še januarja letos 385 evrov.

Čeprav med epidemijo ni bilo projektov, Tina ni bila upravičena do izredne denarne pomoči za samozaposlene v okviru interventnih vladnih ukrepov, saj ni imela odprtega espeja. Šest mesecev, kot je priznala, sicer ni prejela nobenega plačila. Trenutno dela na črno.

»Ker skačem s projekta na projekt, pomeni, da nimam stalne ekipe sodelavcev. Vsakokrat pridem v novo okolje in je treba paziti, da se komu ne zameriš, saj te v tem primeru ne bodo poklicali k naslednjemu projektu. Tega sicer nihče ne pove na glas, a to začutiš in vidiš,« je opisovala razmere. »Večinoma se dela na gradbiščih, dela v ateljejih je zelo malo, kar pomeni, da so zelo kratki roki, zato delamo tudi po dvanajst ur na dan. In če projekt traja tri mesece, ne moreš biti tri tedne doma, ker si bolan. In delaš bolan.«

Pred nekaj leti je dobila hudo vnetje jajčnikov. Ko je ginekologu pojasnila, kaj in kako dela, ji je svetoval, naj zamenja poklic. »Če bi samozaposleni lahko koristili bolniško kot zaposleni, bi bilo vsaj malo lažje.«
 

Uradno neverjetno zdravi

Pravica do nadomestila za odsotnost z dela zaradi bolezni, ki jo lahko uveljavljajo tudi samozaposleni, ima zakonsko podlago v zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Toda prvih 30 delovnih dni bolniške si morajo kriti sami, prav tako si morajo sami plačevati prispevke, saj javni zavod za zdravstveno zavarovanje obravnava enako samozaposlene in delodajalce. Šele od 31. delovnega dne dalje jim prispevke začne kriti država, ko jim pripada tudi dnevno nadomestilo za začasno zadržanost od dela.



Med letoma 2008 in 2016 se je delež samostojnih podjetnikov glede na vse delovno aktivne povečal s 4,8 na sedem odstotkov. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je povprečna letna vsota bolniškega staleža samozaposlenih pet dni krajša od staleža pri zaposlenih. Pri bolniških, krajših od 30 delovnih dni, letna vsota pri samozaposlenih dosega le slabo četrtino tiste, ki jo imajo redno zaposleni.

Šele po sedemnajstih letih rednega mesečnega vplačevanja v javno zdravstveno blagajno je mag. Marija Mojca Pungerčar, umetnica, vodja in urednica Novičnika za samozaposlene v kulturi, dobila bolniško nadomestilo. To ji je pripadlo za nego otroka, ki ga od prvega dne otrokove bolezni lahko koristijo tako samozaposleni kot zaposleni. »Vendar ga tudi za nego otroka ne dobimo, če je drugi starš brezposeln. Take družine so že tako in tako v slabem položaju, v še slabšem pa so, če je edini starš, ki dela, samozaposlen.«

Govorila je o stresu in negotovosti kot rutinskih spremljevalcih samozaposlenosti. Življenje v negotovosti, je dejala, ogroža fizično in psihično zdravje ter vpliva na cele družine. »Toda sodeč po statistiki, smo samozaposleni neverjetno zdravi, saj smo zaradi slabe dostopnosti nadomestil le malokdaj uradno na bolniški.« Zdravstvena problematika samozaposlenih je po njenem prikrita.
 

Izgorelost, tudi samomorilne misli

Da je zdravstveno stanje samozaposlenih slabo, je poudaril sociolog na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Gorazd Kovačič. Med krizo zaradi koronavirusa je s študenti in Gibanjem za dostojno delo in socialno družbo opravil raziskavo o zdravju in prezentizmu med samozaposlenimi, o tem, koliko jih dela kljub bolezni. »Govorili so o stresu, izčrpanosti, izgorelosti. Večina jih dela tudi, ko so bolni. Zelo problematično je, da je kar nekaj tistih z najnižjimi prihodki imelo samomorilne misli, povezane s stanjem v službi,« je strnil izsledke raziskave, pri kateri je na anketni vprašalnik odgovorilo 1408 samozaposlenih, med njimi so prednjačili kulturniki in tisti iz drugih intelektualnih poklicev, njihova povprečna starost pa je bila 41 let.

Skoraj 70 odstotkov vprašanih trpi za vsaj enim bolezenskih stanjem ali simptomom. Poročali so o kostno-mišičnih obolenjih, petina jih je dejala, da imajo bolečine v želodcu, skoraj četrtina jih je poročala o pogostih glavobolih. Da so v zadnjem letu pogosto delali izčrpani, jih je poročala skoraj polovica. Skoraj tretjina jih občuti simptome depresivnosti na delovnem mestu. Štirinajst odstotkov jih je priznalo, da so od začetka samozaposlitve imeli samomorilne misli.



»Pokazalo se je, da kar 61 odstotkov samozaposlenih ni zmožnih zbrati prihrankov, s katerimi bi lahko pokrili izgubljene dohodke za več kot en mesec,« je izpostavil Dejan Navodnik iz Gibanja za dostojno delo in socialno družbo, ki je sodeloval pri raziskavi. »Vendar jim javni zavod krije bolniško nadomestilo šele od 31. delovnega dne strnjene bolniške odsotnosti, kar je šele po mesecu in pol. To pomeni, da samozaposleni sploh ne morejo koristiti bolniške, če ne gre za dolgotrajne bolezni. Toda dolgoročno lahko prav krajša in blažja bolezenska stanja, ki jih zdaj samozaposleni ne morejo odležati, prerastejo v resnejša ali kronična bolezenska stanja,« je opozoril Navodnik. »Raziskava je tudi pokazala, da bolj ko si reven, več je prisotnega prezentizma.«

Da država sicer od 90. let spodbuja samozaposlovanje, je poudaril Gorazd Kovačič. »Problem je tudi prenizka tehnološka struktura večjega dela gospodarstva, ki ustvarja dodano vrednost z nenehnim izčrpavanjem ljudi namesto z vlaganji v tehnološki razvoj. In glede na to, da se število samozaposlenih še naprej povečuje, je videti, da bo to smer tudi v prihodnosti.«
 

Nova pravica, nova dajatev

Z namenom omogočiti koriščenje bolniškega staleža pri krajših boleznih ali poškodbah, omejiti prezentizem in zmanjšati dolgoročno poslabševanje zdravstvene in delovne kondicije, je skupina raziskovalcev pod Kovačičevim vodstvom predlagala novo obvezno zavarovanje za vse samozaposlene, ki ne zaposlujejo drugih. Predlagajo dve rešitvi, od katerih je po besedah Kovačiča ena manj in druga bolj ambiciozna.

Po prvem predlogu bi uvedli dodaten obvezni prispevek za vse samozaposlene, ki bi v primeru petdnevne čakalne dobe znašal 16 evrov in v primeru tridnevne nekaj manj kot 26 evrov. Tistim, ki ga ne bi zmogli plačati sami, bi ga krila država. Ocenjujejo, da je takih vsaj petina. Še prej bi država po njihovem morala urediti položaj prikritih samozaposlenih, pri ekonomsko odvisnih delavcih pa bi novo dajatev kril največji naročnik.

In čeprav morajo vsi samozaposleni zdaj na mesec prispevati 141 evrov za obvezno zdravstveno zavarovanje, raziskovalci vztrajajo pri novi dajatvi. »Brez tega bi samozaposleni neupravičeno prejemali denarno pravico, ki je zaposleni nimajo, in bi bili v privilegiranem položaju v primerjavi z delodajalci, ki morajo v prvih 30 delovnih dneh sami izplačevati zaposlenim bolniško nadomestilo. Če bi obremenili javno zavarovalnico z novim stroškom brez novega prispevka, bi se ta strošek zajedel v izdatke za zdravstvene storitve. A že brez tega se zaradi prenizkega financiranja zdravstvenega zavarovanja dogajajo postopno krčenje pravic in čakalne vrste,« meni Kovačič.

Z bolj ambiciozno različico bi posegli v zavarovalno osnovo, tako da bi bila vezana na prihodek, in ne, kot velja zdaj, na dobiček samozaposlenega. Rezultat današnje zavarovalne osnove je, da večina samozaposlenih plača minimalne pavšalne prispevke. Ti so po besedah Kovačiča realno prenizki za tiste samozaposlene, ki dobro služijo, a računovodsko skrijejo dobiček iz dejavnosti, in hkrati previsoki za tiste samozaposlene, ki zaslužijo malo. Toda ta predlog bi, kot je dejal Kovačič, povzročil odpor pri poslovno uspešnejših samozaposlenih, zato je po njegovem malo verjetno, da bi ga bilo mogoče uzakoniti.
 

Ministri za delo o zdravju

Sredi julija so se evropski ministri za zaposlovanje sestali na videokonferenci Zdravje in varnost delavcev v času pandemije in v času okrevanja. Med njimi je bil tudi slovenski minister za delo Janez Cigler Kralj, ki je med drugim povedal, da »je treba zaposlene v fleksibilnih oblikah dela še dodatno zaščititi«. Toda ko smo na ministrstvo, ki ga vodi, poslali vprašanje o ureditvi bolniškega staleža za samozaposlene, so nas napotili na ministrstvo za zdravje. Z raziskavo filozofske fakultete so sicer, kot so sporočili, seznanjeni, a jo še morajo strokovno proučiti.

Da je ureditev bolniške za samozaposlene »že vrsto let« ena od njihovih osrednjih zahtev, pravijo pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije. »Raziskovalci predlagajo, da bi samozaposleni plačevali dodatne prispevke. Toda ker samozaposleni že zdaj plačujejo prispevke za socialno varnost, obstajajo rezerve, iz katerih bi se lahko krilo nadomestilo za čas bolniške odsotnosti. Ne vidimo torej razloga, da bi samozaposleni plačevali še več,« so sporočili z zbornice, medtem ko drugega predloga, ki bi posegel v zavarovalno osnovo, niso komentirali.

Da so samozaposleni letos med zdravstveno krizo prvič v zgodovini doživeli izplačevanje bolniških nadomestil iz državnega proračuna od prvega dne bolezni, je spomnila Marija Mojca Pungerčar. To je bila sicer začasna ureditev, a bi po njenem morala ostati trajna, saj bi tako zamenjala krivični sistem. »Drži, da zaposlenim plača prvih 30 delovnih dni bolniškega staleža delodajalec, in ne država,« je nadaljevala. »Toda država na račun samozaposlenih že tako ogromno prihrani, saj sami nosimo celotno breme svoje zaposlitve.«
 

Samozaposlovanje kot izhod

Da je raziskava pokazala na povečevanje deleža samozaposlenih kot veliko heterogenost te skupine, v katero se poleg tradicionalnih avtonomnih delavcev, kot so kmetje, kulturni delavci, odvetniki, vtihotaplja vse več prikritega mezdnega dela, je ocenila sociologinja dr. Maja Breznik, ki med drugim raziskuje delovne odnose v kapitalizmu. »Takšno prestrukturiranje je seveda želja vsakega kapitalista, saj za te delavce ne veljajo delovnopravni predpisi, fragmentacija pa otežuje ali celo onemogoča njihovo kolektivno organiziranje,« je opozorila. »Rezultat je, da morajo delavci privoliti v 'presežno izkoriščanje', kar raziskava dokaže na veliko ravneh, odnos med kapitalom in kolektivnim delom pa se vrača v individualno menjavo dela, kjer se srečujeta na videz enakopravna subjekta, toda eden kot lastnik kapitala, drugi kot lastnik delovne sile.« Toda če vse ostane, kot je, se po besedah Maje Breznik državno pomoč za bolniška nadomestila samozaposlenim lahko razume kot še eno znamenje tihe legalizacije navideznih samozaposlitev.



»Raziskava opozori na nepravilnost, ko samozaposleni prejemajo visoke dohodke, plačujejo pa minimalne socialne prispevke. Pri tem pozove, da bi po načelu enakopravnosti morala biti višina prispevkov vselej sorazmerna dohodkom, ne glede na to, ali je oseba zaposlena ali samozaposlena. Po drugi strani so nizki dohodki ali podzaposlenost lahko posledica tega, da je samozaposlovanje izhod iz brezposelnosti in v tem smislu ni rešljivo, dokler si ne postavimo vprašanja polne zaposlenosti.«