»Ne nazadnje je Ginger Rogers zmogla odplesati vse, kar je odplesal Fred Astair. Le da je ona morala vse te korake narediti vzvratno in v visokih petah«. Misel nekdanje ameriške političarke in guvernerke Teksasa Ann Richards morda bolj kot še tako kompleksne teoretične analize vključuje vse dileme o pozicioniranju žensk v družbi, in sicer da seveda niso nič manj sposobne od moških in predvsem da se morajo veliko bolj dokazovati, da jih moški svet sprejme za enakovredne.

Polemike o ženskah v politiki se že nekoliko utrujajoče izgubljajo v suhih akademskih razpravah o smiselnosti in nesmiselnosti ženskih kvot, zapostavljanju in ignoriranju ter po drugi strani v praviloma formalistično praznih načelnih pozivih, da se mora položaj na tem področju spremeniti. Vendar je morda prav zaradi tovrstnega praznega teka še toliko pomembneje, da se dinamika nadaljuje in stopnjuje. In seveda, da se res doseže napredek, ki bo tako obsežen in trajen, da bo razprava postala povsem odveč.

Ne nazadnje je letos stota obletnica, odkar so ženske v nekaterih državah dobile volilno pravico, presenetljivo sta to svojim državljankam prve omogočile Irska in Azarbajdžan. Takrat so tudi prve ženske sedle v parlamentarne klopi, medtem ko je bilo na prvo ministrico treba počakati še desetletje, in sicer je to leta 1929 postala Margaret Grace Bondfield v laburistični vladi Velike Britanije. Še precej dlje je trajalo, da je ženska postala prva predsednica vlade, na ta položaj je bila leta 1960 na Šri Lanki izvoljena Sirimavo Bandaranaike.

Daleč spredaj skandinavske države

Od takrat se je veliko spremenilo, vendar dokončnega preboja ni bilo, dovolj poveden je že podatek, da je do danes le 46 žensk zasedlo mesta predsednic držav ali vlad. Trenutno jih je osemnajst, kar je glede na število držav skoraj zanemarljivo. Zemljevid kaže bele lise predvsem v Severni in Srednji Ameriki ter Afriki in Aziji, še nikoli ni najvišje funkcije zasedla ženska v treh velesilah, torej v ZDA, v Rusiji in na Kitajskem, če odštejemo Song Čing Ling, tretjo ženo Sun Jat Sena, ki je bila kratek čas podpredsednica Kitajske, vendar brez vsakih stvarnih pooblastil.



Položaj v svetu je zelo različen, med Skandinavijo in določenimi predeli Afrike, Azije ali Južne Amerike so razlike drastične. Na severu Evrope ženske trenutno predsedujejo vladam ali državam v Veliki Britaniji, Nemčiji, na Islandiji, Norveškem, v Litvi in Estoniji, pa tudi sicer so tam v političnem življenju nadpovprečno zastopane. V skandinavskih državah ter na Nizozemskem je v parlamentih povprečno štirideset odstotkov žensk, prav toliko tudi v občinskih svetih,medtem ko je svetovno povprečje več kot polovico nižje. Afrika je najslabše pozicionirana, čeprav so tudi tu izjeme, denimo Južnoafriška republika in še posebno Ruanda, kjer je v parlamentu trenutno celo več žensk kot moških, tudi predsednica Namibije je ženska, vendar so to le izjeme, ki potrjujejo pravilo.

Največji premik je bil uvedba ženskih kvot, s čimer so prav tako začeli v Skandinaviji. Sistem kvot se je v zadnjem desetletju bliskovito razširil na vse celine, danes je v veljavi v kar polovici držav sveta, ponekod so za uvedbo spremenili zakone ali celo ustavo, drugod gre za neformalni dogovor vseh strank. Treba je poudariti, da tudi med ženskami in v feminističnih krogih ženske kvote nimajo brezpogojne podpore. Najpogostejša zamera je, da se s takšnim sistemom reafirmira in potencirajo binarnost spolov ter antagonizmi, ki iz tega izhajajo, čeprav bi moral biti cilj prav eliminacija tovrstnih delitev. Vendar se večina vendarle strinja, da so kvote zaželene, dokler se reprezentiranost obeh spolov v politiki in družbi nasploh ne izenači ali vsaj nekoliko uravnoteži.

Razlike med teorijo in prakso

Ne nazadnje so ženske kvote marsikje zgolj prazna formalnost, saj je končni izid odvisen od različnih dejavnikov, najbolj od realne demokratičnosti političnih praks, nič manj pa tudi od volilnega sistema. Tam, kjer je velja proporcionalni volilni sistem, je v parlamentu povprečno petina žensk, medtem ko je ta odstotek v državah z večinskim ali kombiniranim volilnim sistemom za polovico nižji. Predvsem pa je po ugotovitvah analiz pozicioniranje žensk odvisno od stopnje splošnih socialnih, gospodarskih in kulturnih parametrov. Tu so še kompleksnost družbene strukturiranosti, mentaliteta, običaji, zelo pomembno vlogo imajo tudi razširjenost mrež različnih ženskih gibanj ter njihova moč in vpliv, zato so države tretjega sveta izrazito hendikepirane. So pa kar nekaj pozicij zasedle ženske v državah, kjer so se končali konflikti, marsikje so ženske zelo pripomogle k umiritvi razmer in spravi, najbolj nazoren primer je prav Ruanda, kjer so se po genocidu prav ženske najbolj angažirale pri pacifikaciji, od tod tudi njihova zelo številna zastopanost v parlamentu.



Ali iz tega sledi, da so ženske že po naravi bolj tolerantne, strpne in konsenzualne kot njihovi moški kolegi? Praviloma res, obstaja pa tudi kar nekaj izjem. Gotovo v 20. ali 21. stoletju ni bilo nobenih diktatork oziroma so pri represiji ženske večjo ali manjšo vlogo igrale zgolj kot žene diktatorjev (Maova tretja žena Džang Čing, Elena Ceaușescu, Evita Peron, Imelda Marcos, Grace Mugabe ...), nekaterim pa bi lahko pripisali tudi samostojne avtokratske značilnosti. Recimo Indiri Gandhi, ki je za dve leti uvedla izredno stanje in v tem obdobju vladala s skoraj diktatorskimi pooblastili, kar je med vrsticami priznala tudi sama, ko se je primerjala s svojim očetom Džavaharlal Nehrujem: »Moj oče je bil državnik, jaz sem političarka. Moj oče je bil svetnik, jaz nisem.« Zelo veliko škode je Afriškemu nacionalnemu kongresu s samovoljo, klientelizmom, nepotizmom in korupcijo povzročila Winnie Mandela, žena sicer nesporne južnoafriške ikone Nelsona Mandele.

Imamo pa tudi nasprotne primere, eden takšnih je bila Jihan, žena nekdanjega predsednika Anvarja El Sadata, ki ji je – s povsem neformalnim lobiranjem – uspelo z nekaterimi zakoni precej izboljšati položaj žensk v Egiptu. Ženske v arabskih oziroma nasploh muslimanskih državah so neredko prave heroine, na čelu s pakistansko aktivistko Malalo Jusafzaj, ki je pred štirimi leti prejela tudi Nobelovo nagrado za mir.

Zanimiv fenomen je Bangladeš, kjer imajo že četrt stoletja na čelu vlade žensko – na tej funkciji se namreč izmenjujeta Khaleda Zia in Sheikh Hasina. Res pa gre v teh okoljih praviloma za poseben splet okoliščin. Ženske se na politični vrh zelo pogosto zavihtijo kot naslednice svojih politično pomembnih pokojnih očetov, bratov ali mož – poleg Indire Gandhi in Sheikh Hasini so to bile tudi Fatima Jinnah, Benazir Bhutto in prva predsednica Indonezije Megawati Sukarnoputri. Ena redkih izjem je bila turška predsednica vlade Tansu Çiller, ki je svojo politično kariero zgradila povsem sama, vendar so se v zadnjem desetletju razmere v tej državi tako spremenile, da ponovitve njenega uspeha iz sredine 90. let prejšnjega stoletja ni mogoče kmalu pričakovati.
Kar se tiče zahodnih držav, verjetno veliko ljudi zaradi nepopustljivosti in arogance tudi recimo v Margaret Thacher ne vidi pozitivne osebnosti, vendar bi skoraj lahko pritrdili komentarju ameriške igralke Meryl Streep, da je bila Thatcherjeva ne glede na vse kontroverznosti vendarle pionirka in osrednja figura pri vzpostavljanju ženske kot političarke v polnem pomenu te besede. Sicer pa je v Evropi trenutno kar nekaj predsednic ali predsednic vlad tudi na jugu celine, kjer je položaj žensk sicer precej drugačen kot na severu. Predsednico vlade imajo v Romuniji, na Malti ter v Srbiji, sosednja Hrvaška ima predsednico države. Še posebna srbska premierka Ana Brnabić predstavlja posebno presenečenje, saj v precej mačističnem balkanskem okolju ni nenavadno zgolj to, da je na tako visokem položaju ženska, temveč tudi lezbijka, ki se kot takšna odkrito deklarira.
Razen že omenjenih skandinavskih držav ter v svetovnem merilu še Nove Zelandije, zastopanost žensk v politiki zelo niha. Občasno izjemno povečanje ženskih poslank ali ministric, kot je to tudi primer pravkar predstavljene španske vlade, v kateri je od sedemnajstih članov kabineta kar enajst ministric, je bolj naključje kot pravilo, saj se pogosto že po naslednji zamenjavi oblasti slika povsem spremeni. Podobno bi lahko ocenili tudi položaj v Sloveniji, kjer smo imeli do zdaj le eno predsednico vlade, po nedavnih volitvah pa se je zastopanost žensk v parlamentu zmanjšala za desetino.

Vedno nečesa preveč ali premalo

»Pred kratkim je bila na obisku v Sloveniji ena največjih poznavalk položaja žensk in spolnih kvot v politiki svetovnem merilu Drude Dahlerup, ki je ob pogledu na eno od televizijskih soočenj, ko je bila med dvajsetimi nastopajočimi le ena ženska, dejala, da je to zdaj povsem nedopustno, v Sloveniji pa še posebej,« pravi Milica Antić Gaber, strokovnjakinja za ženske študije in feministično teorijo, predsednica slovenskega sociološkega društva ter profesorica na ljubljanski Filozofski fakulteti. Po njenem mnenju bi si morali namesto vprašanja, kaj se dogaja z ženskami v slovenski politiki, postaviti vprašanje, kaj se dogaja nasploh v slovenski politiki, da je nadreprezentiranost moških v njej sprejeta kot nekaj neproblematičnega oziroma kar normalnega.
Antić Gabrova poudarja, da se je po prejšnjih dveh volitvah v državni zbor, ko so ženske presegle kritično maso zastopanosti, ta trend zdaj očitno ustavil, preštevilnost moških pa se nadaljuje in povečuje. Gre za velik korak nazaj in dokaz, da uzakonjene spolne kvote za kandidatne liste ne prinašajo nujno pričakovanih rezultatov. »Še vedno je zelo veliko odvisno od strankarskih 'vratarjev', ki sestavljajo kandidatne liste in v izvoljive okraje postavljajo predvsem strankarske veljake, ti pa so praviloma moški. Ženske v strankah tudi še nimajo močnih pozicij, iz katerih bi lažje in hitreje posegale po višjih političnih funkcijah in zase zahtevale ustrezen delež. Morda je napočil čas, da razmislimo o nekaterih učinkovitejših rešitvah, kot jih imajo na primer na Norveškem, kjer se posamezna telesa ne morejo formirati, če v njih ni vsaj štirideset odstotkov vsakega od spolov, saj bodo takšnem primeru stranke preprosto prisiljene ravnati drugače že pred volitvami,« meni Antić Gabrova.

Kot navaja, ženske v Sloveniji v primerjavi z moškimi po nekaterih raziskavah svoje politične kariere ne gradijo sistematično, ampak se bolj posvečajo svojim profesionalnim karieram, v politiko pa največkrat vstopijo na povabilo kolegov ali strankarskih veljakov, ki jih prepoznavajo kot perspektivne kandidatke za kakšne politične funkcije. To se pogosto ne izkaže kot optimalna odločitev, saj se jim znajo moški, če ne delujejo skladno z njihovimi pričakovanji, kar hitro tudi odreči. Zdi se sicer, da so leve in levo-sredinske stranke vstopanju žensk v politiko bolj naklonjene, a volilni rezultati v marsikaterem primeru tega ne potrjujejo.
»Ženske v politiki imajo v primerjavi z moškimi vedno bodisi česa preveč ali česa premalo. Če privzamejo pravila politične igre, kakršne so razvili moški, jih obsodijo, da so možače, če pa razvijejo svoj, mehkejši način delovanja, jim hitro očitajo, da so za politiko premehke. Če so proaktivne, se pojavijo kritike, da zlorabljajo svoj položaj, kot je to bilo, denimo, v primeru Alenke Bratušek, ko izoblikujejo svoj prepoznavni način delovanja in se dobro umestijo v političnem polju, pa jih pozivajo, najmesto prepustijo mlajšim, kot se je to zgodilo Ljudmili Novak,« poudarja Antić Gabrova in opozarja še na nesprejemljive prakse, da se moški namesto s politično dejavnostjo žensk ukvarjajo z dolžinami njihovih kril in njihovim videzom.