S starševskimi posegi se razlike med otroki povečujejo

Ljubljana – Šola je za otroke lahko zelo prijeten prostor, a če vanjo vstopijo z nekimi negativnimi stališči, bodo učitelji to le stežka spremenili, pred prvim šolskim dnem opozarja dr. Mateja Hudoklin z ljubljanskega svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše.

Največ druženja in največ potrditev otroci dobijo prav na šolskih hodnikih, zato je narobe, da jim starši v glavo vcepijo negativna stališča do nje in s tem jemljejo priložnosti, da bi v njej uživali. Šola resda prinaša veliko novosti, ampak če nanje gledamo kot na izzive, ki jih zmoremo, je to lahko zelo dobra popotnica, razmišlja specialistka klinične psihologije.

Na svetovalnem centru, kjer se ukvarja z učnimi stiskami in drugimi s šolo povezanimi težavami, je zaposlena 14 let, prej je znanje prenašala študentom filozofske in pedagoške fakultete.
 

Večina otrok se novega leta veseli, le peščica jih ima do njega odpor. Opažate, da ta zadnja leta narašča?

Vzroki za odklanjanje šole so različni. Pri mlajših je to povezano s strahom pred ločitvijo od staršev, splošno tesnobo in strahom pred prostori, pri starejših pa s pozitivnimi stvarmi, ki jih doživljajo, ko niso v njej – denimo druženje ali igranje računalniških igric. Vse več jih izostaja, a vzrokov ne poznamo, ker nimamo študij.
 

Kako jim razložiti, da se šole ni treba bati?

Otroci, kot vsi drugi, so naravnani tako, da se neznanega bojijo. Sploh prvošolčki in fazani so negotovi, kaj bo. Določena mera strahu je zdrava, ker so potem bolj previdni in motivirani za dober začetek. Sploh pri mlajših je izjemno pomembno, kakšen odnos ima okolica do znanja in šolanja ter kako jih nanj pripravlja. Najbolj narobe je, če jih starši strašijo z besedami »boš že videl, kako bo v šoli«, saj jim s tem pripravijo teren za bojazen.

Sprememba je velika, vendar je treba poudarjati njene pozitivne vidike – spoznali bodo veliko novih prijateljev, v prvi triadi se bodo veliko igrali. Če bodo starši imeli tak odnos, bo njihovim najmlajšim bistveno lažje. Marsikdo svoje frustracije zaradi šole žal prenaša na otroke.


 

Mnogi z visokimi ambicijami preveč pritiskajo na otroke.

Živimo v družbi, kjer so dosežki – biti uspešen in imeti dobre ocene – izjemnega pomena in nekaj, kar je vrednota. Če se starši osredotočajo samo na pričakovanja, so lahko otroci pod izrednim pritiskom, ki se kaže v različnih težavah. Dandanes je sploh v nižjih razredih staršem omogočeno, da so zelo aktivni pri šolanju. Veliko je nalog, pri katerih se pričakuje njihova pomoč. Bolj ambiciozni se bodo bolj angažirali in od otrok veliko pričakovali, ne ozirajoč se na to, koliko zmorejo.
 

Koliko naj bodo starši vključeni v izdelovanje domačih nalog in plakatov?

Šola je namenjena otrokom, ne staršem. Ti v njej nimajo kaj početi, saj je program narejen tako, da naj bi ga otroci zmogli sami. Drugače je, če imajo težave. Takrat je seveda prav, da jim pomagajo, poleg pomoči šole in stroke. Sicer pa jih je treba pustiti, da sami iščejo rešitve. Starši naj jim stojijo ob strani in priskočijo na pomoč le, če šepajo pri organizaciji ali predvidevanju dogodkov. Toda dajo naj jim samo okvir, usmeritve, za drugo naj poskrbijo sami. Niti torbe jim ne bi smeli pripravljati, čeprav to pogosto predlagajo učitelji.
 

Ker starši skrbijo za vse, so otroci vse bolj nesamostojni v višjih razredih.

Samostojnost se gradi postopoma in ni nekaj, na kar so pripravljeni čez noč, ko pridejo v šesti razred oziroma na višjo stopnjo. Starši gredo v želji otroku čim bolj pomagati, da bo čim uspešnejši – kar ni nepomembno, saj je šolski uspeh izrednega pomena za nadaljnje življenje in osebnostni razvoj – predaleč. Vredno je samo to, kar otrok doseže sam, in vse, kar želimo, da ima, od dobre samopodobe do samospoštovanja, dobi tako, da mu pustimo prosto pot.
 

Zadnja leta vse več otrok odloži vstop v šolo za leto dni. Pred desetletjem se jih je za to odločilo 762, v letu 2016/17 kar 1754. Zakaj takšno povečanje?

To je razumljivo, saj mora biti otrok za vstop v izobraževalni sistem dovolj zrel. Imeti mora kognitivne oziroma intelektualne zmožnosti, biti čustveno zrel za prenašanje frustracij, zmožen sedeti 45 minut pri miru, upoštevati navodila, se prilagajati skupini, se ločiti od staršev. Šestletniki se v zrelosti zelo razlikujejo.



Čeprav je prvi razred načeloma zastavljen tako, da je namenjen prehodu iz vrtca in da predvideva veliko igre, marsikje ni tako. Red je enak kot v višjih razredih in številni tega ne zmorejo, zato želijo v vrtcu ostati leto več. Eno leto je za najmlajše veliko časa. V njem dozorijo in se lahko čisto drugače všolajo.
 

Kaj v praksi opažate kot največjo težavo v izobraževanju?

Šola je odsev družbe in časa, v katerem živimo. V njej je veliko dobrega, nekatere stvari pa bi bilo treba popraviti. Vsako odstopanje je, denimo, zelo hitro prepoznano, kot da ima otrok posebne potrebe in potrebuje posebno odločbo. Odločbe jih ima danes kar desetina, kar je popoln nesmisel in povsem pretirano. Iz vseh znanih študij, analiz Svetovne zdravstvene organizacije in EU vemo, da ima približno četrtina otrok kakšno obliko učnih težav.

Vendar to ne pomeni, da morajo vsi skozi diagnostiko in obravnavo, da bi jim pomagali. Individualne razlike so nekaj normalnega in to bi morali v šoli upoštevati. Premalo je fleksibilnosti znotraj nje. Učitelji bi morali tistemu, pri katerem opazijo, da težje dela in potrebuje drug pristop, tega ponuditi.

Poleg tega imajo starši v današnji šoli čisto preveliko vlogo. Preveč stvari lahko prevzamejo nase, kar dolgoročno ni dobro ne za otroka ne za družbo. Na informativne dneve v srednje šole hodijo starši, na fakultete prav tako. To so absurdne situacije, ki pa so posledica tega, kako se zanje skrbi vsa leta pred fakulteto.

Spremeniti bi bilo treba učne načrte, ki še vedno vsebujejo preveč informacij. Vsaj vsakih deset let bi jih morali čim bolj prevetriti in oklestiti, jih zastaviti drugače ter večji pomen pripisati povezovanju in samostojnemu razmišljanju.
 

Otroci so postali projekt celotne družine. Pri šolanju nimajo svobode.

Marsikje je tako, a vsi ne živijo v takšnih družinah. Vsi nimajo staršev, ki bi stali za njimi in jih popolnoma podpirali. Marsikdo nima te možnosti in tega niti ne zna. Redna osnovna šola naj bi bila namenjena tudi temu, da zmanjšuje razlike, ki nastajajo zaradi različnega okolja, iz katerega otroci prihajajo, in različnih spodbud, ki so jih deležni pred šolo. Ampak s tem, da se staršem na tak način dopušča vključevanje vanjo, se razlike med njimi povečujejo.
 

Mednarodne raziskave kažejo, da v znanju napredujejo vsi, vendar najbolj tisti z močnejšim socialno-ekonomskim ozadjem.

To bi nas moralo skrbeti. Kar nekaj ljudi živi na robu revščine ali pod njenim pragom. Problem današnjega šolstva je, da jim ne omogoča, da bi te primanjkljaje nadomestili.