Roboti so samo orodje, poosebljanje je odveč

Ljubljana – Nocoj bo v Cankarjevem domu osrednja prireditev ob letošnjih dnevih Jožefa Stefana, ki zaznamujejo tudi 70-letnico našega največjega znanstvenoraziskovalnega inštituta. Uvod v prireditve pa je bil že prejšnjo sredo, ko so na IJS med drugim organizirali okroglo mizo, poimenovano Zmenek z robotom.

Inštitut Jožefa Stefana bi sicer lahko, če se malo pošalimo, že na svojem začetku imel zmenek z robotom, saj se je beseda robot prvič pojavila v daljnega leta 1921 uprizorjeni gledališki igri češkega pisca Karla Čapka RUR (Rossumovi univerzalni roboti). Dokončno pa je robote v svojih znanstvenofantastičnih knjigah uveljavil ameriški pisatelj ruskih korenin, biokemik z doktoratom Isaac Asimov.


Asimov je leta 1942 – torej na vrhuncu druge svetovne vojne, ki je toliko ljudi razčlovečila in ene spremenila v žrtve, druge pa v stroje za ubijanje – napisal znamenite zapovedi robotike. Najpomembnejša in najbolj znana je ta, da robot nikakor ne sme škoditi človeku oziroma da ga ne sme ogroziti niti s svojim delovanjem niti s pomanjkanjem svojega delovanja. Ne pozabimo, vse to se je dogajalo v času, ko robotov v realnem svetu še ni bilo. Vendar zaradi Asimova mnogi še danes mislijo, da so robotom te zapovedi avtomatično vgrajene.


V resnici nihče ne ve, koliko zapovedi Asimova ali kakšne druge varovalke upoštevajo v sodobni robotski industriji, prav gotovo pa jih kršijo v uporabi robotov za vojaške namene, kjer je tudi sicer največ neznank. Roboti, kot jih razumemo danes, torej stroji, ki jih programira in upravlja računalnik, so se pojavili kar nekaj desetletij po tistem, ko je Asimov napisal znamenito delo Jaz, robot. Danes skoraj ni področja, na katerem ne bi uporabljali robotov, pri tem pa se pojavlja tudi vse več dilem.
Iskanje odgovorov nanje je bil eden od ciljev okrogle mize na IJS, na kateri so govorili ekonomist dr. Janez Prašnikar, filozof dr. Igor Pribac, oba sta profesorja ljubljanske univerze, in robotik dr. Jadran Lenarčič, direktor IJS, pogovor pa je vodila promotorka znanost Ina Petric.

V uporabi industrijskih Slovenci nad povprečjem

V uvodu okrogle mize smo slišali, da je ostalo le malo področij, na katerih še niso preizkusili robotov. Največ je, brez dvoma, industrijskih, pri čemer še vedno izstopa avtomobilska industrija, ki je tudi prva »zaposlovala« robote, sledi ji kemična. Po Prašnikarjevih besedah se je prvotni strah, da bodo zaradi robotov odpuščali delavce, že unesel, saj se je izkazalo, da podjetja, ki zaposlujejo robote, zaposlujejo tudi več ljudi. Največji delež robotov imajo v Južni Koreji, sledi ji Japonska, v Evropi je na prvem mestu Nemčija, ki ima 233 robotov na 10.000 delavcev v proizvodnji. Tudi Slovenija je s 140 roboti presenetljivo visoko uvrščena, precej nad svetovnim povprečjem, ki je sto robotov na deset tisoč zaposlenih.


Veliko robotov se danes uporablja tudi v gospodinjstvih, na kmetijah, v prometu in turizmu, prav tako imajo vse pomembnejšo vlogo v medicini, na primer pri operacijah in rehabilitaciji. Uveljavljajo se še na mnogo drugih področjih. Celo v vlogi spovednikov, ki delijo odpustke za človeške pregrehe, in v vlogi spolnih partnerjev. Roboti prodirajo v izobraževanje, čeprav so mnogi prepričani, da nikoli ne bodo mogli nadomestiti živih učiteljev. Vse bolj jasno je, da bodo kmalu nepogrešljivi v skrbi za starejše. Že danes pa so nepogrešljivi v zabavni industriji.
Po mnenju filozofa Pribaca vloga robotov na nobenem področju ni sporna, dokler se ljudje zavedajo, da imajo opravka z roboti in ne s človeškimi bitji. A to zavest nekateri vsaj občasno izgubijo, saj so znani primeri, da na robota vojaki gledajo tudi kot na soborca na bojnem polju in doživljajo celo emocionalne pretrese, ko je z njim kaj narobe.

Na robote se zlahka navežemo

Čustvena navezanost ljudi na robote je sicer osnova donosnega trga. Roboti, ki so v bližnjem stiku z ljudmi, so navadno poudarjeno podobni človeku oziroma živalim. Čim večja je ta podobnost, tem uspešnejši so na trgu. Na okrogli mizi je bilo sicer omenjeno, da pri robotih, ki posnemajo domače živali, niti ni treba, da so tem zelo podobni. Tisti, ki so jim namenjeni, na primer osamljeni prebivalci domov za starejše, se tudi s takšnimi roboti ukvarjajo, kot da so živa bitja. Želijo si skrbeti zanje, ljubkujejo jih in podobno. Zanimiva je tudi izkušnja z otroci, ki so zaostajali v razvoju. Tem so za družbo dali zelo enostavne robote, nekakšne škatle z očmi, ki so kar naprej govorile, vseeno pa so se otroci začeli hitreje razvijati, saj so imeli občutek, da nekdo komunicira z njimi.
Kot je dejal Lenarčič, so roboti najbolj koristni takrat, ko pri svojem delu sodelujejo s človekom, ko se »podrejo ograje« in pride do simbioze. Naš ugledni robotik je opozoril tudi na omejitve pri razvoju robotov. »Veliko sem se ukvarjal z razvojem robotske roke, zato lahko trdim, da še nihče ni naredil robota, ki bi lahko skomignil z rameni. Za zdaj je to preveč zapleten gib, da bi se ga dalo posnemati.« Po Lenarčičevem mnenju robotov ne bi smeli personalizirati, morali bi jih jemati za to, kar dejansko so, namreč navadno orodje.

Stroji za ubijanje ljudi

Toda takšna podoba robotov gotovo ne ustreza zabavni industriji. Tam so roboti navadno namerno zelo podobni ljudem. Žal predvsem v slabem pomenu. V reklami za priljubljeno spletno igro z roboti piše: »Prevzemite vlogo robota in uničite vse, kar vam pride nasproti.« Lahko ta fiktivna vloga vdre v realni svet? Prav na vojaškem področju se po eni strani odpira veliko možnosti za razvoj robotov, po drugi pa se ravno tam lahko odpre Pandorina skrinjica, z roboti, ki bodo prestopili etične meje, ki bodo (ali so že) stroji za ubijanje.
Na okrogli mizi tovrstne (zlo)rabe robotov nihče ni omenil. Morda lahko zato upamo, da jih v realnem svetu ni. Toda zaupanje ustvarjajo le dokazi. Kdo ve, kaj bi Asimov napisal o robotih, če bi živel v današnjem svetu?