Radioaktivni plin radon zaznajo samo z meritvami

Človek si je večkrat sam kriv, da si onesnaži okolje, kar negativno vpliva na njegovo zdravje. Pri radonu, ki po ocenah stroke povzroči okoli 10 odstotkov pljučnih rakov pri nas, je nekoliko drugače.

Radon je naravni radioaktivni plin brez vonja in barve. Nabira se v zaprtih prostorih in je lahko rakotvoren. Gregor Omahen, predstojnik centra za fizikalne meritve na Zavodu za varstvo pri delu (ZVD), je pojasnil, da naravno izhaja iz zemlje. »V zemlji namreč nastaja, ko razpada uran, ki je v majhnih količinah prisoten od nastanka planeta. Seveda ob razpadu urana nastajajo še drugi radioaktivni izotopi, a le radon je plinast. Kot plin lahko z različnimi procesi pride na površje, tudi v naša stanovanja.«

Sliši se strašljivo, da je radon navzoč v vseh objektih, poslovnih in stanovanjskih. Vendar je najpomembnejša njegova koncentracija. Mejna vrednost je pri nas predpisana z zakonodajo. »Radon enostavno pride v stavbe prek razpok v talni plošči, jaškov, vodovodnih ali električnih inštalacij, prek ventilacije in podobno. Pride zaradi difuzijskih procesov ter razlike v tlakih in temperaturi. Če je razpok, odprtin, špranj in lukenj več, je tudi radona v stavbi več. Seveda je koncentracija tega plina v stavbi odvisna tudi od tega, koliko ga je v zemlji,« je povedal Omahen.

Pri nas ga je na nekaterih področjih zaznati več in manj, ni povsod enakomerno razporejen. V splošnem bi lahko rekli, da je na desnem bregu Save (brez Julijskih Alp) radona več (Primorska, Notranjska, Dolenjska, Bela krajina, tudi Gorenjska), na levem pa manj (Prekmurje, Savinjska, Štajerska).

Meritev lahko izvede vsak sam

»To je splošna ocena, saj tudi na območjih, na katerih ne bi pričakovali večjih koncentracij radona, najdemo stavbe, v katerih so vrednosti močno presežene. Tak primer je Ljubljana. V eni stavbi so lahko nizke vrednosti, v sosednji pa zelo visoke. Res je tudi, da na območjih, na katerih pričakujemo nižje koncentracije radona, še ni bilo opravljenih veliko meritev,« je opozoril sogovornik.

Koncentracije radona merijo z različnimi metodami. Najenostavnejša in najcenejša je tista, ko poseben detektor z navodili pošljemo po pošti. Lastnik stavbe ali tisti, ki naroči meritev, ga namesti v prostor, v katerem si želi izmeriti koncentracijo radona, ga tam pusti približno dva meseca in nato vrne na Zavod za varstvo pri delu, kjer ga analizirajo.

Radon v Sloveniji. INFOGRAFIKA: Delo

Da bi ugotovili, od kod prihaja radon v stavbo, izvedejo zahtevnejše meritve. »V tem primeru pridemo na lokacijo z bolj zahtevnimi merilniki in z meritvami iščemo mesta, kjer radon 'vdira' v hišo, torej razne razpoke, špranje, inštalacije. Na podlagi teh meritev lahko lastnik stavbe izvede sanacijske ukrepe. Denimo zatesni razpoke, uredi ustrezno prezračevanje ali, v primeru res visokih koncentracij radona, izvede odvajanje zraka in s tem radona izpod talne plošče.«

Če zaznajo preveliko prisotnost radona, na ZVD svetujejo uporabnikom, kaj početi oziroma kakšne ukrepe izvesti, če izmerimo visoke koncentracije tega plina. »Gre za dokaj enostavne ukrepe. Na podlagi naših meritev so se ljudje marsikje sploh zavedeli nevarnosti zaradi radona. V številnih šolah so po naših meritvah izvedli sanacije, najodmevnejši primeri so iz Črnega Vrha nad Idrijo, Spodnje Idrije, Knežaka ... Tudi lastniki zasebnih hiš se že odločajo za sanacije,« je povedal Omahen.

Multiplikativni učinek

Največja nevarnost prevelike izpostavljenosti radonu je pljučni rak; ta plin pri nas povzroči okoli desetino takšnih obolenj. »V Sloveniji imamo okoli 1200 smrti na leto zaradi pljučnega raka, torej zaradi radona okoli 120. Delež je na radonsko obremenjenih območjih najbrž večji. Mejna vrednost, ki je predpisana z zakonodajo, 300 Bq/m³, pomeni, da če bi človek vse življenje, približno sedemdeset let, živel v objektu, v katerem je 300 Bq/m³ radona, je verjetnost, da bo umrl zaradi raka, približno petodstotna. Privzeto je, da je človek v objektu 14 ur na dan. Če je koncentracija višja, je tveganje večje. Povečanje koncentracije radona za 100 Bq/m³ poveča tveganje za raka za okoli 15 odstotkov. Če človek pokadi po eno škatlico na dan, se verjetnost za pljučnega raka poveča za 25-krat v primerjavi s tem, če v istem radonskem okolju ne bi kadil, torej gre za multiplikativni učinek.«