Psihiatri nam bodo prišli naproti

Kaj se dogaja v naši duši v času koronavirusa, najbolje vedo zdravniki psihiatri. Čeprav jih zaradi epidemije ni več mogoče obiskati v ambulanti – razen v nujnih stanjih – se s svojimi bolniki pogovarjajo po telefonu. Kaj opažajo?

»Zaradi nenehnega medijskega objavljanja števila okuženih in mrtvih, predvsem na spletu, se bolj krhki ljudje po nepotrebnem lomijo,« ugotavlja prof. dr. Vesna Švab. Kdaj je tako nujno, da je pomoč psihiatra kljub epidemiji treba poiskati?
 

Samota in strah

Človekovi največji strahovi so strah pred samoto, boleznijo in smrtjo.

»Živimo v času, ko smo veliko več sami kot prej, bolj smo izpostavljeni samoti, ki je sicer redka spremljevalka običajnega življenja odraslih ljudi. Spoprijemanje s samoto je bolj znano starim. Njihova samota je lahko močno povezana tudi s strahom pred boleznijo in smrtjo, vendar starejši o tem malokrat govorijo, ker se od njih pričakuje, da to sprejmejo kot del življenja, in tudi zato, ker si z njimi o tem le redko upamo spregovoriti. Strah pred boleznijo in smrtjo pa danes zelo živo doživljamo skoraj vsi,« pravi Švabova.



Po njenih besedah so razlogi za strah razumljivi, ves čas namreč spremljamo novice in sporočila o tem, da se virusu, ki je, sploh za stare ljudi, lahko smrtonosen, skoraj ni mogoče izogniti, saj je povsod, menda dolgo tudi v zraku, na oblačilih, na vseh predmetih, tudi na denarju, kar pomeni, da se pred njim lahko zavarujemo samo s popolno izolacijo, in še pri tej ni izključena špranja, skozi katero lahko prodre okužba.

»Pogovarjam se z ljudmi, ki zaradi naraščajoče tesnobe že zelo težko delujejo, komaj se še organizirajo in zelo trpijo, toliko, da menijo, da ni mogoče več zdržati,« pripoveduje.

Prava mera strahu izboljša delovanje

»Pri nekaterih se je pojavila prevelika zaskrbljenost, pri drugih premajhna,« pa opaža prof. dr. Peter Pregelj, predsednik Združenja psihiatrov Slovenije.

»Če gre za pravo mero strahu, se naše delovanje izboljša, pred nevarnostjo se varujemo, v konkretnem primeru upoštevamo priporočila, nosimo masko in se ne družimo med seboj. Če pa je strahu in tesnobe preveč, zmožnost delovanja upada. Nekateri se v času virusa bojijo odpreti okno, nekatere je strah jesti, razkužilo uporabljajo na neprave načine.«



Vendar tesnoba, nespečnost, fobije, nihanje razpoloženja niso nujna stanja, zaradi katerih bi v obdobju epidemije obiskali psihiatra. Razlog za strah namreč ni izmišljen, pač pa realen, zato povečana zaskrbljenost ni psihična motnja, temveč normalen odziv. Lahko pa se v motnjo razvije, če traja predolgo. Psihiatra med epidemijo obiščemo le v nujnih stanjih.

Nujna stanja

»Mednje sodi poslabšanje psihoze, ko je porušen stik z realnostjo, pojavijo se halucinacije in blodnje. Nujno stanje so tudi delirantna stanja, v katerih se človek počuti, kot da je v navidezni realnosti, kar govori, ni skladno s tem, kjer je, je dezorientiran, v telesu, na primer na koži, občuti nekaj, česar ni. Iz takih občutkov izvira nevarno vedenje. Vsa stanja, ki pripeljejo do ogrožanja življenja, lastnega ali tujega, so nujna stanja,« pojasnjuje Pregelj.

Takrat je treba k svojemu psihiatru ali v urgentno službo v bolnišnici.

Vrh stroke je sprejel navodilo, da mora vsakdo ob napotitvi v bolnišnico najprej na vstopni točki opraviti test. Če to zaradi njegovega psihičnega stanja ni mogoče, ga opravijo v bolnišnici pred sprejemom. Psihiatrične bolnišnice imajo ločen oddelek za okužene bolnike. Zaradi pridobitve prostora so druge psihiatrične bolnike, ki niso več v nujnem stanju, iz bolnišnic odpustili.

Tudi nove paciente sprejmejo za najkrajši možni čas. Po Pregljevih besedah se psihiatri trudijo, da bi pacientom s kronično boleznijo tudi v obdobju epidemije omogočili, da bi dobili antipsihotik s podaljšanim delovanjem, ki ga sicer prejemajo enkrat na mesec. Pred injiciranjem zdravila je potreben pregled pri psihiatru, tega pa vladni odlok za nenujne bolnike ne predvideva. Kako se zavarovati pred poslabšanjem psihične kondicije med epidemijo?

Če skrbimo za druge, nam je lažje

»Recepti iz medijev, kot poskrbite zase, ukvarjajte se z jogo, meditacijo, čuječnostjo, so premalo, posebno ker je te tehnike, razen najpreprostejših, težko izvajati, če nas je strah. Kadar nas je strah, se namreč težko osredotočimo. Izkušnje kažejo, da včasih bolj pomaga, če lahko skrbimo za druge, kot zase. Dobro je, da lahko telefoniramo. Pomaga dnevna rutina, načrt, kaj bomo počeli čez dan. Marsikomu pomaga tudi telesna dejavnost, ki bi jo bilo treba spodbujati, ne pa omejevati,« svetuje Švabova.

»Veliko je odvisno od nas samih. Čas epidemije lahko vzamemo kot nekaj groznega, lahko pa kot priložnost, da naredimo kaj takega, za kar nam sicer vedno primanjkuje časa. Pomembno je, da živimo za ta trenutek – tukaj in zdaj.
 

Uživajmo lep trenutek

Poskušajmo narediti dan čim bolj prijeten za nas in naše bližnje. Zvečer načrtujmo, kaj bomo počeli naslednji dan. To so na videz majhne stvari: skuhali bomo dobro kosilo, šli bomo na lep sprehod, če to zmoremo, naučili se bomo uporabe excela na računalniku, ki ga še ne obvladamo.

Ko lep trenutek doživimo, zaprimo oči in si ga zapomnimo ali ga zapišimo v dnevnik. Bodimo optimistični in hvaležni za to, kar imamo, nikar si ne želimo ravno tistega, česar nimamo. Dobro je, da se malo umirimo. Če rečejo, da moramo doma na kavču ležati, to ni zelo hudo. Morda se bo povečala nataliteta,« je optimističen Pregelj.

Ko bo epidemija izzvenela, bo najbrž zelo veliko ljudi, tudi zaradi poslabšanja gmotnega stanja, iskalo psihiatrično pomoč. Sistem se mora za takrat dobro pripraviti, še poudarita zdravnika.