Ko smo ga minuli teden obiskali, je ravno dobro prebolel pljučnico. Pri 86 letih je prof. dr. Marjan Pajntar iskriv, neposreden, duhovit sogovornik in še vedno tudi vsestransko aktiven. Je predsednik Društva za medicinsko hipnozo Slovenije, sicer pa velja za starosto porodničarstva in začetnika poroda pod hipnozo pri nas, njegova zasluga je tudi, da so očetje danes lahko udeleženi pri porodu.
 

Marsikomu je poklic položen že v zibelko. Je bil vam tudi? Ste imeli kakšno belo haljo v sorodstvu?

Ne. Je pa mojo življenjsko in poklicno pot zaznamoval dogodek iz otroštva. Ko sem bil star 14 let, je mama rojevala doma, oče je šel po babico v Črnuče, pa je mama poklicala mene in sem jo držal za roko.

Bolečina porodnic vam odtlej ni dala miru?

Res je. Predvsem sem si želel vse življenje pomagati, komurkoli in kakorkoli. Ne zaradi denarja – delam, da pomagam.

Je bila tudi odločitev za porod pod hipnozo, prvega ste opravili že leta 1962, posledica želje po lajšanju bolečine porodnicam?

Seveda. Že kot specializant na Jesenicah sem se zakopal v knjige, bil cele tedne v knjižnici in bral o tem, da bi se dalo pomagati ne le z zdravili, temveč tudi s čim besednim. Že Axel Munthe, ki je pomagal bogatim ženskam z nenehnimi težavami in bolečinami, je govoril, da ni zgolj telo, ampak tudi duša. Tedaj sem si prigovarjal, kako bi se dalo pomagati, če bi le človek znal s hipnozo. Pa mi je starejši prijatelj rekel: kaj ti pa manjka, tu imaš babic, kolikor hočeš. Tri strani knjige sem prebral, našel kakšno sestro in preizkusil na njej. Blazno se je obneslo, imel sem bolj odrske prijeme. Na zdravniškem osebju sem se torej kar dobro izobrazil, nato pa je naključje hotelo, da je prišla k meni iz Kanala ob Soči rodit moja sestrična, ki je bila prvi poskusni zajček v celoti. In je bilo nadvse uspešno. Odtlej sem si izdatno pomagal s hipnozo.

Prvega poroda pod hipnozo torej ne boste nikoli pozabili?

Zelo trd sem za datume, ampak 1. decembra 1962 ne pozabim. So pa pod hipnozo v Rusiji rojevali že v 19. stoletju.

Pri nas je bila zamisel za ta korak v tistih časih najbrž precej drzna?

Zelo drzna! Zmerjali so me, niso pa si me upali kar črtati. Vrstniki psihiatri so me posmehljivo spraševali po 'tistem mojem čiribiribumu'. Še danes je nasprotovanje med nekaterimi psihiatri. Farmakološki lobi, ki spodbuja tabletke in kemijo, je močen in vpliven. Nikdar nisem bil načelno proti temu, sem se pa vselej zavzemal za čim manjše količine. Predvsem me jezi, da dajejo otrokom na tone tablet za različne stvari, ki jih je mogoče v hipnozi pozdraviti z besedo. Denimo prehranjevalne motnje.


 

Kako urejen je status ­medicinske hipnoze pri nas?

Smo ena redkih razvitih evropskih držav, v katerih medicinska hipnoza ni priznana kot terapevtsko sredstvo, metoda. Nemci, Angleži, celo Italijani jo imajo priznano. Ko sem začenjal na tem področju, so se Italijani hipnoze bali – če si povedal, da si pri zdravljenju pomagaš z njo, si izgubil licenco. Niti ji niso rekli hipnoza, temveč sofrologija. Jaz z licencami nisem imel nikoli težav. Seveda sem čutil nasprotovanje, včasih so psihiatri prav ponoreli, če so slišali, da je šel njihov pacient še na hipnozo. Danes pa mi jih celo sami ­pošiljajo.

Bolečina, kot ste dejali, seveda ni le telesna, temveč tudi duševna. Ta je pri vašem delu verjetno celo pogostejša?

Res je. Začel sem s telesno bolečino pri porodu, zdaj imam precej malo pacientov s telesno bolečino, več je takih s fobijami, strahovi, depresijo, anksioznostjo. K meni jih pošiljajo, ker vedo, da se ukvarjam s tem, kar ni nikjer zapisano, da je mogoče pozdraviti. Jaz vse poskusim. Primer: obravnaval sem otroka, ki je od sedmega do enajstega leta kakal v hlače, v šoli, med telovadbo. Zdravniki so mu izmerili vse mišice, preverili črevesje, ga peljali v severno Italijo k fiziologom, ki so trdili, da je to psihološkega izvora. Naposled so ga poslali k meni in je nehal kakati v hlače. Nekaj sem iznašel kar tako, mimogrede, skozi pogovor o njegovem kužku in opravljanju potrebe. Do naslednjega obiska se je deček le še enkrat pokakal v hlače, nato nikoli več.

Medicinska hipnoza je uporabna na različnih področjih. Pa so tudi stanja, bolečine, bolezni, pri katerih ne pomaga?

Sam poskušam povsod. Ne bi vam znal našteti področij, na katerih se ne da čisto nič pomagati, so pa seveda takšna, pri katerih je težje, denimo obsesivno-kompulzivne motnje. Nekatere reči so noro lahke, denimo tiki. Otrok, sedem, osem let star, je imel tri vrste tikov in dobival velike odmerke zelo močnega, potentnega zdravila, pa ni nič pomagalo. Nato je k meni prišel samo dvakrat.


 

Skušate pacientom tudi ­osmisliti bolečino?

Ne. V področje, zakaj bolečina, se ne poglabljam. Želim jo le lajšati in zdraviti. Večinoma se je stoodstotno ne da pozdraviti, lahko pa jo močno ublažimo. To sem se naučil ob primeru policista, ustreljenega v hrbtenico, ki je imel na skali od nič do deset vselej stopnjo bolečine deset. Ni mogel živeti. Nobena stvar ni prijela, potem so ga s hipnozo spravili do stopnje dve, torej do še znosne bolečine, s katero se da živeti. Kadar je zadaj kaj psihološkega, pa se da zelo dobro rešiti.

Hipnoza je bržkone področje, ki kar vleče nase tudi šarlatane. Drži?

Ojoj, seveda. V zadnjem desetletju in pol imaš v Sloveniji laičnih hipnotizerjev, kolikor hočeš. Ti pa lahko delajo škodo. Naučiti se dati nekoga v hipnotično stanje ni težko, to zmore skoraj vsak. Zdravljenje pa je nekaj povsem drugega, za to potrebuješ izobrazbo, šole ... Mahajo okrog, da zdravijo s hipnozo. Ničesar se ne zdravi s hipnozo, v hipnotičnem stanju te psihoterapevt zdravi s svojimi protibolečinskimi prijemi. Enako kot kirurg: najprej te da v narkozo, nato te 'šnicla'. Zadnja leta so blazno napredovali pri raziskavah, kaj pravzaprav počne hipnoza v možganih. Ugotovljeno je bilo, da spominjanje lepih dogodkov iz preteklosti odpre povsem druge predele v centralnih možganih, ki ne dopustijo bolečini, da bi se izrazila. Še pred dvema desetletjema je bilo to 'blablabla', danes je vse odlično raziskano in se vidi na ekranu.

Ste bili pri porodih pod hipnozo bolj zdravnik ali psiholog?

V glavnem zdravnik, toda dneve in noči sem prebil pri ženskah s hipnozo. Ugotavljali smo, kako so ženske v hipnotičnem stanju sproščene, rodijo hitreje in z manj bolečine, potrebnih je manj operacij.

Je bil kateri od vaših otrok rojen pod hipnozo?

Ne, so prestari, takrat se še nisem ukvarjal s hipnozo. Vnuki pa.

Zelo ste se zavzemali tudi za to, da smejo biti očetje v Sloveniji navzoči pri porodu ...

Da, to je moja zasluga. Tudi tu je bilo precej nasprotovanja med stroko, v kranjski porodnišnici, kjer sem najprej to dosegel, sta bila dva zdravnika proti. Če je ženska rodila ravno takrat, ko sta bila onadva v službi, mož ni smel biti zraven. Nato so se ženske z neko peticijo uprle v Ljubljani, odtlej pa je šlo zelo počasi naprej. Še pred desetletjem niso bile vse porodnišnice prijazne do očetov. Spomnim se začetkov: takrat je bilo denimo na Švedskem že 95 odstotkov moških navzočih pri porodu, kdor ni bil, so ga imeli za čudaka; pri nas je bilo ravno obratno, tistih 5 odstotkov moških pri porodu je bilo označenih za čudake. Danes je precej drugače.


 

Emšo vam, kot vidimo, ne pride do živega?

Oh, lahko bi delal še cele dneve. V Sloveniji smo usposobili veliko hipnoterapevtov, vendar ljudje še kar radi prihajajo k meni, ker imam največ izkušenj.

Med darili za 80. rojstni dan je bila jahalna čelada. Koliko je v uporabi?

Žal premalo. Le še dve leti sem lahko jahal, nato me je malo hrbtenica izdala. Sem pa prej noro rad jahal, še zdaj, ko se hočem odmakniti od bolečine ali ko grem k zobozdravniku, se samohipnotiziram, grem na konja in jaham. Tudi na naslovnici moje avtobiografije ob 80-letnici je konj.

Bili ste strasten zbiratelj sobnih rastlin ...

V nekem trenutku sem imel celo največjo zbirko v Sloveniji, več kot dvesto rastlin. Ko so preveč zrasle, sem jih pa v bolnico nosil. Danes je drugače: greš in dobiš, kar želiš. Takrat sem šel na kongres v Italijo in obral vse vrtnarije, da sem kaj novega kupil.

Prav tako ste gojili ptiče, ovce, ribe ...

Ptičev sem imel v stanovanju 350, s kanarčki in papigami sem celo tekmoval. Imel sem tudi, kar je zdaj prepovedano, zbirko 25 redkih eksotičnih ptic. Ko sem se lotil ovc, 40 sem jih imel, sem prebral vse, kar je pisalo o njih.

Pa slikanje?

Da, tudi slikanje me sprošča. Saj vidite, veliko imam slik po stanovanju, nekatere so moje.

Nekoč je bil zdravniški poklic cenjen in spoštovan. Je še tako?

Kje pa. Zakaj? Raje kot da bi neko vrednost pripisali drugemu človeku, jo vzamemo zase. Raje podiramo kot gradimo. Ko grem danes, pri mojih letih, na kake zdravniške preiskave, so redki, ki me prej vzamejo na vrsto. Sicer pa čakam, kot nazadnje – uro in štirideset minut. Profesor medicine, uslužbenec kliničnega centra ... Grozota! Pa ne želim nobenega pretiranega popusta ali ugodnosti. So pa še ljudje, ki ti dajo dostojanstvo in neko vrednost, če si bil dober človek. Ne le v medicini, Slovenci na splošno raje rečemo, kako je nekaj zanič, kot da bi nekoga pohvalili. Hudo slabi smo glede tega. Da pada veljava našega poklica, pa smo deloma krivi tudi zdravniki sami.