Prikrajšanost zavira otrokov razvoj

Ljubljana – Življenje v pomanjkanju otroka prizadene na vseh ravneh in ima daljnosežne posledice, vpliva celo na razvoj možganov, so pokazale raziskave na področju nevropsihologije. Mednarodni dan boja proti revščini je letos, ko obeležujemo 30-letnico Konvencije o otrokovih pravicah, posvečen prav najmlajšim članom naše družbe.

V Sloveniji živi pod pragom tveganja revščine vsak osmi prebivalec oziroma 13,3 odstotka državljanov, kažejo podatki Statističnega urada RS za leto 2018, v EU pa vsak šesti prebivalec, kar pomeni 16,9 odstotka oziroma 85 milijonov ljudi. Številke so za državo nekoliko bolj spodbudne pri mlajših od 18 let, med katerimi jih je 11,9 odstotka pod pragom tveganja revščine, nižji delež je le na Danskem, Češkem in Finskem. Stopnja tveganja socialne izključenosti otrok pa je v Sloveniji celo najnižja v EU.

»Ne moremo reči, da nam gre slabo, razmere se izboljšujejo in na lestvicah se uvrščamo visoko. Vendar so te lestvice pogosto odraz nekih splošnih podatkov. Ko sliko pogledamo pobližje, upoštevamo regionalne razlike in razlike znotraj okolja, pa se bolj pokažejo neenakosti,« opozarja Romana Zidar, strokovna sodelavka na področju zagovorništva otrokovih pravic iz Slovenske fundacije za Unicef.

Po njenem mnenju manjkajo kvalitativni podatki, predvsem izkušnje otrok, ki odraščajo v manj razvitem okolju, ker lahko statistika marsikaj prikrije. Ne gre le za neposredno pomanjkanje materialnih dobrin, pomembno je tudi, da je kulturni, ekonomski in socialni kapital teh dečkov in deklic v vsakdanjem življenju skromnejši od vrstnikov. »Na nek način se ustvari začaran krog, iz katerega je precej težko izstopiti,« pravi Romana Zidar.



V tem kontekstu so v posebno slabem položaju romski otroci. »Mnogi ne končajo osnovne šole, pogoste so zgodnje poroke deklic. To je skupina, ki potrebuje ciljane ukrepe, pri katerih je treba dolgoročno razmišljati, kaj se bo zgodilo čez nekaj generacij. Glede na razmere v romskih naseljih niti starši niti otroci nimajo možnosti, da bi presegli revščino,« razmišlja strokovna sodelavka Unicefa.
 

Mlajši ko so, hujše so posledice

Po besedah Romane Zidar imajo otroci, ki izkusijo revščino kasneje, denimo v najstništvu, manj negativnih posledic kot tisti, ki se že rodijo vanjo oziroma jo doživljajo v prvih treh letih.

»Po naših izkušnjah revščina močno vpliva na otrokov fizični in duševni razvoj. Kajti prav ti otroci so že v družini pogosto prikrajšani za tako zelo potrebno varnost, spodbude, toplino, tudi ljubezen. V družbi in šoli nimajo ustrezne mreže vrstnikov, saj jih prepogosto socialno povsem izključujejo,« opisuje Anita Ogulin, predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje in poudarja, da zato ne zmorejo razvijati svojih močnih področij. Svoje cilje pogosto prilagajajo možnostim družine. Kar po njenem mnenju najbolj zbuja skrb, pa je, da pogosto prevzemajo skrb za preživetje družine.

V projektu Botrstvo so pomagali že skoraj deset tisoč deklicam in dečkom. »Podpora botra je silno pomembna za vsakega otroka. Sporoča mu, da je nekomu mar zanj. Ob tem pa seveda podpiramo njegova močna področja in ga spremljamo na učni poti,« je povedala Anita Ogulin in dodala, da se je v teh letih nabralo tudi veliko lepih zgodb družin, ki so se s celostno pomočjo postavile na svoje noge.

»Vsak otrok sanja o lepem življenju, o tem, kaj bi rad počel, ko bo odrasel in kako mu bo to uspelo. Za otroke, ki te sanje utapljajo v bitki za preživetje, pomenijo podporni programi, kot je Botrstvo, rešitev iz večgeneracijske revščine,« je prepričana sogovornica, ki pa opozarja, da kriza žal ni popustila. »Le preselila se je. Od brezposelnih in bolnih še med zaposlene s tako nizkimi dohodki, da preprosto ne morejo preživeti in otrokom omogočiti zdravega razvoja.«