Prepoved prehoda državne meje bo pretreslo ustavno sodišče

Vladni odlok, ki razen redkih izjem prepoveduje vstop in izstop iz države zaradi zajezitve širjenja okužbe z novim koronavirusom, gre po mnenju nekaterih pravnikov po ustavnem robu. Izhodiščno je že problematično, tako profesor Saša Zagorc s pravne fakultete Univerze v Ljubljani, ker so takšne vladne odločitve navadno rokohitrske in brez širšega demokratičnega soglasja.

Saša Zagorc izpostavlja, da ustavna pravica zapustiti lastno državo in se vanjo vrniti ni absolutna in jo je možno tudi omejiti. »Svoboda gibanja se po ustavi lahko omeji tudi zaradi preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni. Vendar morajo za to obstajati tehtni razlogi in predvsem morajo biti dobro argumentirani. Prvo vprašanje je, ali ni morda z ustavnega vidika preveč ohlapno že, da se sprejem tako invazivnih omejitev prepušča le vladi, pri čemer so meje zakonskega pooblastila vladi zelo porozne.«
 

Sporna neomejena vladna pooblastila

V isti koš ne gre metati niti izstopa iz Slovenije in vstopa vanjo. Sogovornik si težko predstavlja, da »uresničevanje pravice zapustiti državo prispeva k zmanjševanju širjenja nalezljivih bolezni v Sloveniji. Ko oseba zapusti našo državo, s tem drugi državljani nismo prav nič bolj ogroženi. Po moji oceni vzročna zveza tu ne obstaja.«. Naloga drugih držav je, da ocenijo, ali vstop slovenskega državljana na njihovo ozemlje pomeni zdravstveno tveganje zanje.

Enakega mnenja je odvetnica Tea Kovačič Mlinar. Tudi njo moti, da država enači vstop in izstop iz države. »Ob tem pa je veliko vprašanje, ali je določba zakona, ki daje vladi praktično neomajna pooblastila glede omejitev svobode gibanja, sploh v skladu z ustavo, saj gre za hud poseg v najbolj temeljno človekovo pravico, kar odpira možnosti zlorab.«

Za vstop v Slovenijo je upravičen večji interes nadzora države, saj je prav, da država preprečuje potencialni vnos nalezljive bolezni. Zagorc pravi, da je ključna kontrola vstopa, denimo z napotitvijo v karanteno ali drugimi ukrepi, ne pa izstopa iz države.

Kot še pravi, bi morala vlada, v primeru pravnega spora pa tudi sodišča, tehtati ukrepe tudi z vidika načela sorazmernosti, kjer bi ocenila, v kolikšni meri je še legitimno in sorazmerno zaščititi javno zdravje na račun individualne pravice ter obratno. Poleg že omenjenega testa primernosti o obstoju vzročne zveze med ukrepom in zasledovanim ciljem, je še treba preveriti, kolikšna je stopnja družbene nujnosti, da bomo dosegli cilj – zmanjšanje širjenja nalezljive bolezni. S pravnega stališča je test potrebnosti blažji kakor test nujnosti, a je tudi strožji od blagega testa razumnosti nekega ukrepa.


 

Tehtati pozitivne in negativne ukrepe

Vedno je treba tehtati pozitivne in negativne učinke ukrepa. S slednjimi namreč kaj hitro lahko posežemo v druge pravice, denimo do družinskega in zasebnega življenja, zdravljenja v tujini in gotovo so še kakšne življenjske okoliščine, na katere odločevalci ob sprejemanju odločitev prepogosto pozabijo.

»Problem je generalna prepoved, s čimer se izničijo pravice nekaterih posameznikov ali skupin,« pravi Zagorc, ki ob tem pristavi, da smo pred zagato tudi, ker smo v specifični situaciji, saj ni ne sodne ne ustavnosodne prakse s tega področja. Praksa mednarodnih sodišč za tovrstne ukrepe načeloma prepušča državam kar široko polje proste presoje. Že rešeni primeri pa nakazujejo, da bi moral za prepoved izstopa obstajati prepričljiv razlog, da se mora oseba še naprej nahajati na ozemlju naše države.

»Ni naloga državljanov, da dokazujejo obstoj pravice, ampak naloga vlade, da dokaže, da jim upravičeno omejuje določene pravice,« je sklenil sogovornik.
 

Pobuda na ustavno sodišče

V neustavnost vladnega odloka pa je trdno prepričan nekdanji pravosodni minister Aleš Zalar, ki je že spisal pobudo za ustavno presojo.

Med drugim sicer opozarja, da ni sporno, da izpodbijani odlok zasleduje legitimni cilj, in sicer varovanje zdravja ljudi. »Vendar pa je omejitev pravice zapustiti državo določena nesorazmerno, saj med izjeme od te omejitve ne uvršča oseb, ki imajo pravico do neoviranega družinskega življenja v čezmejnih zakonskih, zunajzakonskih ali partnerskih skupnostih. Absolutna prepoved zapuščanja države je vzpostavljena kot avtomatizem in je naravnana na skoraj celotno prebivalstvo z redkimi izjemami, kar v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice pomeni, da ne zadošča zgolj presoja, ali je tak ukrep nujen v demokratični družbi, pač pa, ali je striktno nujen.«

Poleg tega, kot pravi Zalar, ukrep ni niti striktno nujen niti sorazmeren, pa ni niti primeren. »Predsednik vlade in minister za notranje zadeve sta pojasnila, da je razlog za uvedbo prepovedi izstopa iz države v tem, da naj bi se preprečil dodaten vnos okužb s strani oseb, ki bi ozemlje Slovenije zapustile v smeri Zahodnega Balkana in se zatem od tam vračale. Če je torej cilj omejitve v izpodbijanem odloku v preprečevanju vnosa okužb z območja balkanskih držav, potem tega cilja nikakor ni mogoče doseči s prepovedjo zapuščanja države v smeri Italije in Avstrije, saj ne mejita na balkanske države. V tem primeru izpodbijani ukrep ni niti primeren za dosego legitimnega cilja.«

Označuje pa ga tudi za diskriminatornega, kar je prav tako v nasprotju z ustavo. »Prepoved je vezana le na obstoj prebivališča v Sloveniji, osebe, ki se nahajajo na ozemlju naše države, pa tu nimajo stalnega ali začasnega prebivališča, državo lahko kadarkoli zapustijo, ostale osebe pa tega ne smejo,« je kritičen Zalar.

V ustavni pobudi je Zalar sicer nanizal še več razlogov, zaradi katerih, kot pravi, »je potrebno doseči, da se odlok nemudoma ali dopolni s strani vlade ali pa se začasno zadrži njegovo izvajanje s strani ustavnega sodišča«.