Prekarnost se s spletom še poglablja

Prekarnost se spreminja hitreje kot jo je mogoče definirati. Epidemija je ustvarila nove oblike nestandardne zaposlitve in razkrila druge pomanjkljivosti sodobnega trga dela v Evropski uniji, kjer države med seboj tekmujejo za delavce. V pripravi je evropska zakonodaja, a kot opozarjajo slovenski evropski poslanci, ta lahko določi le minimalne standarde, pristojnost nad izvedbo pa bo še naprej v rokah držav članic.

V Evropski uniji imamo od leta 2017 resolucijo o prekarnosti, iz leta 2019 posebno priporočilo o socialni zaščiti delavcev in samozaposlenih ter od lani poseben predlog o izboljšanju pogojev platformskega dela. V Evropskem parlamentu se zdaj pripravlja zakonodaja, ki naj bi določila osnovne pravice vseh delavcev, a kot je na okrogli mizi, začetek niza dogodkov »ustavimo prekarnost«, opozorila evropska poslanka Ljudmila Novak, se veliko držav sploh še ne zaveda problema platformne ekonomije. Evropski poslanec Klemen Grošelj je izpostavil primer, ki je odmeval na bruseljskem sodišču, ko je platforma najemala prekarne delavce, ti pa so za izvajanje dostave hrane najemali priseljence, sodišče je na koncu razsodilo, da je šlo za delo na črno. Platformna ekonomija, v primerih, ko se delo izvaja preko spleta, pod izziv postavlja tudi pričakovana plačila za delo v enih državah v nasprtju s pričakovanim plačilom za isto delo v drugih pa tudi vprašanje nelojalne konkurence in socialnega dampinga.

A to je problem, ki je obstajal tudi že pred platformno ekonomijo, ki ji je epidemija dodala le nov zagon in druge razsežnosti. »Podjetja namerno preselijo sedeže ali odprejo hčerinska podjetja v državah, kjer so minimalne plače nižje in od tam napotujejo delavce na delu v države, kjer so plače višje. Vsak ponedeljek in petek lahko na slovenskih avtocestah opazujemo množice avtomobilov z romunskimi in bolgarskimi tablicami, ki migrirajo na delo v Italijo. Bogatejše države članice pobirajo delovno silo iz vzhodne Evrope in Balkana, recimo iz Hrvaške se je v zadnjih desetih letih odselilo pol milijona ljudi, podobno je v Romuniji, Bolgariji. Gre za demografsko praznjenje določenih območji, kar bo na dolgi rok za konkurenčnost Evropske unije lahko velik problem,« je opozoril Grošelj.

Milan Brglez je denimo govoril o tem, da dandanes ne moremo več govoriti o liberalnem kapitalizmu temveč o prekarnem kapitalizmu, saj vedno več novih poslovnih modelov temelji na oblikah dela, ki jim je skupno to, da delavec v njem nima socialne in zdravstvene zaščite. Govorci so v razpravi poudarili tudi, da se je treba zavedati tudi tega, da obstajajo primeri, ko delojemalcem takšne oblike dela ustrezajo, recimo vrhunski športniki, zdravniki, kulturniki, ki imajo močan položaj in se lahko pri delodajalcu postavijo zase in zahtevajo višje plačilo.

Neplačevanje nadur in pravica do odklopa

»Žal pa je tudi veliko takšnih, ki to obliko dela izkoriščajo, in ne plačujejo nobenih dajatev ter s tem oškodujejo nacionalne blagajne, obenem pa tudi nimajo nobene varnosti in jim višina plačila ne omogoča varčevanja za čase, ko takšnega dela ne bo,« je opozorila Ljudmila Novak. Brglez je opozoril, da se je prekarnost razširila tudi že na javni sektor, ko se je omogočalo neplačano pripravništvo, obenem pa je po njegovem mnenju skoraj večina agencijskega dela prekarnega.

»Prekarnost pa je tudi število neplačanih ur. Vsi vemo, da marsikdo izplačuje le določeno količino nadur, ostale se pa kar brišejo ali pa so plačane na roko« je izpostavil Grošelj. Poleg problematike nadur je po besedah govorcev v razpravo o prekarnem delu treba vključiti tudi pravico do odklopa, saj se pri delu od doma pričakuje stalna dosegljivost. Prekarnost ima tako mnogo obrazov, a dejstvo je, da je tako tista najbolj očitna, kot tudi tista bolj zakrita, kljub kratkoročnim finančnim prednostim, ki jim ima tako za delojemalca kot delodajalca na dolgi rok za Evropsko unijo, če želi narediti tehnološki preboj in (o)postati svetilnik socialnih pravic, izjemno škodljiva.