Pravica, da sami izberejo, kje, kako in s kom bodo živeli

»Naš cilj je, da v prihodnjih desetih letih razselimo še najmanj 3000 oseb iz posebnih socialnovarstvenih zavodov, varstveno-delovnih centrov in nekaterih drugih institucij in jim tako omogočimo precej boljše življenje,« napoveduje minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac. S tem naj bi deinstitucionalizacija, h kateri so razvite družbe zavezane že desetletja, dobila pospešek, podatki namreč kažejo, da se je, kljub deklarativni naklonjenosti države, med letoma 2014 in 2022 delež odraslih v institucijah celo povečal, in to za več kot petino.

Ministrstvo za naravne vire in prostor je kot drugostopenjski organ prejšnji teden ugodilo pritožbi Doma na Krasu in odpravilo inšpekcijsko odločbo, po kateri naj bi bila uporaba hiše v Solkanu, kjer so uredili stanovanjsko skupino za odrasle s posebnimi potrebami, neskladna, zaradi česar je inšpektor odredil njeno zaprtje, saj bi po njegovem mnenju morala biti opredeljena kot stanovanjska stavba za posebne družbene skupine, in ne kot enostanovanjska stavba. Z odpravo inšpekcijske odločbe in ustavitvijo postopkov so izrazili zadovoljstvo tako na ministrstvu za solidarno prihodnost kot v Domu na Krasu, sta pa to dogajanje – v inšpekcijskem postopku je bilo sedem hiš, v katerih so stanovanjske skupine – in tudi oblikovanje civilnih iniciativ, ki so oziroma še izražajo pomisleke do njih, pokazali, da čaka Slovenijo na tem področju še dolga pot.

»Oviranost prebivalcev stanovanja ni in ne sme biti razlog za kakršnokoli drugačno obravnavo, kot bi je bili deležni drugi državljani. V skupnosti se namreč ne izvaja institucionalno varstvo (slednje se izvaja v instituciji), ampak skupnostna podpora – drugačna oblika storitve kot ta, ki je v zavodu in bolj spominja na pomoč na domu –, šteje se, da je stanovanjska skupina dom uporabnika. Konvencija o pravicah ljudi z oviranostjo daje v 19. členu ljudem z oviranostjo pravico, da sami izberejo kje, kako in s kom bodo živeli – tako kot imamo to pravico tudi vsi preostali državljani Slovenije. Prav tako jim to pravico priznava zakon o izenačevanju možnosti invalidov,« poudarjajo na ministrstvu za solidarno prihodnost, kjer v sodelovanju z ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pripravljajo novelo zakona o socialnem varstvu, da se takšne situacije, kot je s sporno inšpekcijsko odločbo, ne bi mogle več dogajati. Če se bo pokazalo, da je potrebno, pa bodo po besedah ministra Maljevca spisali nov zakon o deinstitucionalizaciji.

Tri desetletja naporov

Po podatkih Inštituta RS za socialno varstvo (IRSSV) je bilo leta 2020 na območju 64 občin 170 stanovanjskih skupnosti oziroma bivalnih enot, v katerih je živelo 1578 odraslih s težavami v duševnem razvoju ali v duševnem zdravju. »Z deinstitucionalizacijo odraslih z ovirami se ukvarjamo že več kot 30 let, razvili smo številne storitve in različne oblike podpore v skupnosti, ampak po drugi strani nismo zmanjšali stopnje institucionalizacije odraslih. Iz zadnje evropske raziskave lahko razberemo, da se je med letoma 2014 in 2022 celo povečala za 21 odstotkov. Iz tega je mogoče sklepati, da ne kot politika ne kot družba nismo dovolj občutljivi za to, pa tudi, da še vedno obstaja prepričanje, da so ljudje z ovirami drugačni od nas, manjvredni in zato potrebujejo posebne prostore oziroma imajo manj človekovih pravic kot preostalo prebivalstvo,« je opozorila Andreja Rafaelič iz IRSSV in dodala, da je vseevropski problem, kako čim bolj zmanjšati institucionalizacijo, a je Slovenija po teh statistikah vztrajno nekje na repu. Med najbolj uspešnimi pri tem je Švedska.

Po njenih besedah v 48 zavodih in drugih organizacijah živi 4565 odraslih in otrok z oviranostjo, največ v posebnih in kombiniranih socialnovarstvenih zavodih (1754) in centrih za usposabljanje, delo in varstvo (824). Povprečni čas namestitve v institucijo je skoraj 13 let, najdaljši povprečni čas je v centrih za usposabljanje, in sicer 20,3 leta.

Vprašanje politične volje

Cilj je, da bi ljudje živeli čim bolj neodvisno, stanovanjske skupnosti sicer ohranjajo nekaj institucionalne kulture, a predstavljajo pomemben dosežek, ki je predvsem plod entuziazma posameznikov v nevladnem in vladnem sektorju, ocenjuje Andreja Rafaelič. »Nikoli ni bilo neke resne podpore, ljudje so se angažirali in morali tudi iskati luknje v zakonu, da so vse izpeljali. Država ni nikoli zares sprejela odgovornosti, da zagotovi in uresničuje človekove pravice,« je kritična sogovornica.

Na IRSSV so pripravili strategijo za deinstitucionalizacijo in bili partnerji Domu na Krasu in zavodu v Črni na Koroškem, ki sta jima bila zaupana velika pilotna projekta deinstitucionalizacije. Zdaj IRSSV vodi projekt centra za usmerjanje deinstitucionalizacije, ki se financira iz kohezijskih sredstev in katerega naloga je tudi pomoč ministrstvu pri pripravi nacionalnega akcijskega načrta. Ta bo služil kot podlaga za vzpostavitev multidisciplinarnih timov, ki bodo ljudem, ki zdaj živijo v velikih zavodih, pomagali pri preselitvi in jim tam zagotovili podporo. »To bo velik zalogaj. Pričakujemo, da bodo v prihodnjih treh letih na 15 lokacijah v Sloveniji ti multidisciplinarni timi začeli izvajati storitve v skupnosti,« je dejala sogovornica, ki zagovarja vzpostavitev pravnega okvira za deinstitucionalizacijo.

»Pogost izgovor v obrambo obstoječim oblikam so finance. V večini držav deinstitucionalizacija ni pomenila bistveno dražjih storitev, stroški so se povečali nekje za desetino, kakovost življenja ljudi pa za neprimerljivo več. Slovenija je dovolj bogata država, da si lahko marsikatero storitev privoščimo. Samo za primerjavo – leta 2023 je bilo iz državnega proračuna za obnove in druge investicije v zavode za odrasle namenjenih šest milijonov evrov, za podporo storitvam v skupnosti pa 250.000 evrov. Ta ekonomski razlog je neutemeljen,« meni Andreja Rafaelič, ki vidi večjo oviro v predsodkih.

Anketa, ki jo je med 29. in 30. januarjem izvedel Inštitut Mediana, je pokazala, da 90 odstotkov od 517 sodelujočih v poizvedbi meni, da je prav, da se osebam s posebnimi potrebami omogočijo bivanjske skupnosti s podporo za večjo samostojnost in vključevanje v družbo, zadržek do tega je izrazilo le odstotek vprašanih. Tudi pri drugih vprašanjih je delež tistih s pomisleki zelo majhen, jih pa 81 odstotkov pričakuje, da bi se morala država bolj angažirati pri ozaveščanju.

anketa osebe s posebnimi potrebami