Pozivi k miru ob spominu na frankolovski zločin

Mrzlega februarja 1945, le tri mesece pred koncem druge svetovne vojne, se je na Stranicah pri Frankolovem zgodil eden najhujših zločinov na naših tleh. Potem ko so 2. februarja 1945 mitraljezi partizanov drugega bataljona Bračičeve brigade prerešetali avtomobil najvišjega nacističnega funkcionarja celjskega okrožja Antona Dorfmeistra, so se nacisti maščevali. Še preden so Dorfmeistra pokopali, je general Rösener določil število talcev in način njihove usmrtitve. Za enega Nemca je okupator umoril sto Slovencev.

Na Stranicah pri Frankolovem je umrlo sto talcev. 99 so jih obesili na jablane, eden je padel pod streli. 40 jih je pokopanih v enem, 60 v drugem grobu. FOTO: Špela Kuralt/Delo

12. februarja 1945 so na Stranice pripeljali talce iz Celja, nekatere so že dan prej v celjski Stari pisker pripeljali iz Maribora in Trbovelj. Večinoma je šlo za ranjene in bolne partizane, kmete, delavce, obrtnike z različnih koncev slovenske Štajerske. Sto talcev so obesili na jablane ob cesti. Kot piše dr. Tonček Kregar v knjigi Vigred se povrne, so bili za obešanje določeni oddelki pomožne policije: »Dva pomožna policista sta se prostovoljno javila za rablja ter na jablane ob cesti pričela obešati talce, pri čemer je bilo na posamezna drevesa obešenih tudi do pet ljudi. Krvavo početje je trajalo skoraj tri ure in bilo končano okoli poldneva. Talci so viseli do 14. ure, vse dokler niso za to določeni zaporniki izkopali dveh grobov, obešene pa sneli, slekli in sezuli ter jih nato zagrebli vanju.«

Najmlajši je bil star komaj 16 let, enega od talcev pa so ustrelili na begu. Kregar piše, da ko so mu pred očmi obesili sina, se je verjetno raje sam odločil za smrt pod streli.

Spet predvečer nečesa strašnega

Borut Pahor: »Prišle bodo nove generacije in če jim mi ne bomo prenesli opozoril o tragediji vojne, potem morda utegnejo narediti napake in se sami znajti v njih. Zato je naša človeška in moralna dolžnost, da se tu zbiramo in opomnimo vse, kako krhek je mir, če ne skrbimo zanj.« FOTO: Špela Kuralt/Delo

V spomin na frankolovske žrtve je venec položil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Dejal je, da mir ni samoumeven in da si je treba zanj prizadevati vedno in povsod. Poudaril je, da je bil svet po drugi svetovni vojni prvič na preizkušnji v času kubanske krize, zdaj pa se zdi, da je preizkušnja spet tu: »Kličemo od tukaj vsem, ki imajo moč, da jo zastavijo za mirno rešitev krize na severu Evrope. Danes, bolj kot kadar koli, je treba storiti vse za to, da po mirni poti in v dialogu najdemo rešitev za krizo, za katero se zdi, da se dogaja na predvečer nečesa strašnega.«

Pahor je poudaril, »da želimo verjeti visokim predstavnikom Ruske federacije, da nimajo nobenih namenov kakor koli napasti sosednjo Ukrajino. Želimo, da Zahod vidi v dialogu priložnost, da reši ta problem in da tudi zaradi spomina na vojne tragedije odpravimo vsak strah pred tem, da bi se lahko mirno obdobje Evrope in sveta zdaj nenadoma končalo. Mislim, da si vsi, zlasti pa vsi naši otroci in njih otroci zaslužijo mir, tako kot smoga dolgo lahko uživali mi, s kratko prekinitvijo osamosvojitvene vojne.«

Današnjo slovesnost v spomin frankolovskim žrtvam je pripravila občina Vitanje. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Izpostavil je, da frankolovske žrtve opominjajo, da se v vojnah dogajajo strašne tragedije in da jih je treba pravočasno preprečiti, saj se h grobovom in spomenikom vsako leto vračamo z opominom – nikoli več. »Upajmo, da bomo to lahko rekli tudi naslednje leto, da bomo sebi in generacijam, ki prihajajo za nami, zavarovali mir, ki ga zdaj uživamo. Preveč dragocen je.«

Dokaz, da ni pozabljeno

Letošnjo spominsko slovesnost je pripravila občina Vitanje. Župan Slavko Vetrih je spomnil, kaj se dogajalo po okrutnem zločinu: »Pot krvnikov se je nadaljevala, kot je bilo slišati v Vitanje, kjer so želeli večerjati v takratni gostilni Rupnik, preden so odšli proti Celju. Takratna lastnica gostilne, ki je vedela, komu bi morala postreči, večerje ni hotela pripraviti. Nedavno se je občina Vitanje odločila in odkupila Rupnikovo hišo in v njej v kratkem, poleg zgodovine kraja in izjemno zanimive zgodovine hiše in rodbine, na voljo tudi izvirni zapis omenjenega dogodka.« Dodal je še, da verjame, da se bodo ljudje ob spomeniku frankolovskim žrtvam še srečevali: »Kar naj bo ob položenem cvetju in prižganih lučkah dokaz, da ni vse pozabljeno.«