Hrovača – »Upam, da bo to leto boljše za čebele in čebelarje: lipa obeta, tudi javor, za hojo pa še ne moremo vedeti,« pravi Barbara Prelesnik Kojek iz Hrovače. Je ena od vsega štirih čebelarskih mojstric pri nas, ki glede na več kot dvajsetletne bogate izkušnje s čebelarjenjem ve, da se lahko dobre ali slabe napovedi v naslednjih mesecih bistveno spremenijo. Na sezono v čebelarstvu vpliva množica dejavnikov, zato ni presenetljivo, da je to ena najbolj tveganih kmetijskih dejavnosti.

Barbara Prelesnik Kojek je zadovoljna, saj se je pred dnevi vrnila s Hrvaške, kjer tudi ima čebele: »Pri sedmih sortah medu, ki ga pridelamo v našem družinskem čebelarstvu, se je vedno našel kdo, ki je vprašal: A žajblja pa nimate?«. Zato sta z možem Boštjanom, ki je tudi čebelar, a zaposlen kot gozdar, kupila parcelo na območju, kjer je ogromno žajblja – zaradi čebel. »Zdaj cveti, da je vse vijolično,« pravi z nasmehom. Toda zaradi karantene skoraj tri mesece ni mogla do čebel, tako da jo je zelo skrbelo, kaj se z njimi dogaja. Vmes so rojile … a so se ohranile. »Toda po vseh pravilih bi morala z njimi začeti delati že konec marca.«

Pri čebelah ni nič predvidljivega. Vsaka čebelja družina je svoja zgodba, na končni izid pa vpliva množica dejavnikov: »Če je dobro leto, je med, če ni, ga ni ali ga je malo. V tem primeru je treba čebelam pomagati, jih hraniti. Se pa razmere zaradi podnebnih in drugih sprememb, kot sta intenzivno kmetijstvo in onesnaženost okolja, spreminjajo. Seveda na slabše.« A pri tem, opozori sogovornica, ne smemo pozabiti bistvenega: tudi če pri čebelah največkrat omenjamo med, je še veliko pomembnejša in v resnici neprecenljiva njihova vloga opraševalcev v naravi.



Čebelarka, ki oskrbuje 180 čebeljih družin ali več kot deset milijonov čebel, se je učila pri svojem tastu, tudi priznanem čebelarju Janezu Kojeku. »On pa se je učil pri Ivanu Grajšu, strokovnjaku za gozdno medenje, po katerem se tudi imenuje grajšev panj,« razloži. Čebelnjake ima doma, v Hrovači, in na obronku naravno nedotaknjenega Kočevskega roga. Poleg tega s prevoznim čebelnjakom vozijo čebele na pašo po Sloveniji, od Prekmurja, Goričkega, Bele krajine do Gorenjske.

Kako rizična dejavnost je čebelarstvo, predstavi s podatki: en panj v Sloveniji dá letno v povprečju 18 kilogramov medu. Lansko leto, ki se je začelo s slabimi napovedmi, se je na koncu končalo uspešno. Vendar pa je toliko neznank, na katere čebelar nima vpliva: »Če dežuje, ko cveti lipa, ni pomembno, ker je cvet obrnjen navzdol. Če pa dežuje, ko cveti kostanj, ki ima cvetove obrnjene navzgor, dež spere cvetove in potem traja, da se medenje obnovi.«



Kako kakovosten med pridelajo v Čebelarstvu Kojek, pove podatek, da so v skupini proizvajalcev Kočevskega gozdnega medu, blagovne znamke, ki ima evropsko registracijo zaščitene označbe porekla, kar zagotavlja nadzorovano visokokakovostne proizvode. »Vendar tudi drugi medovi, ki jih imamo, po kvaliteti nič ne zaostajajo, so pa seveda drugačni. Ljudje, ki nas poznajo, to vedo in zaupajo znamki Kočevski gozdni med kot tudi naši blagovni znamki,« pravi sogovornica.

Opozori še, da kakovostnega medu ni mogoče pridelati za ceno 3,5 evra, po kateri ga je mogoče najti v nekaterih trgovinah. Pri tako nizki ceni je nekaj narobe, morda gre za ponarejen med, ki je – poleg olivnega olja – eno od živil, ki je na trgu največkrat ponarejeno. Zato so na mestu opozorila, da naj kupci kupujejo po realnih cenah in pri domačih, preverjenih čebelarjih.

Doda še, da Slovenci večkrat pozabljamo, da je smo svetovna čebelarska velesila. Slovenija, ki ima številna naravno izjemno ohranjena območja, ima zagotovo tudi najbolj izobražene čebelarje na svetu, pravi: »Ves svet se zgleduje po nas. Pri tem ima največ zaslug Čebelarska zveza Slovenije, odlično organizirana vrhovna krovna organizacija, ki nudi čebelarjem strokovno in tehnično pomoč, obenem pa je idejo o svetovnem dnevu čebel uveljavila v OZN. Kdo drug je še uspel s podobnim projektom?«





Je pa tudi res, da se Slovenija s svojim res kakovostnim medom, ki je priznan tudi na evropski ravni – Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo, Kočevski gozdni med z zaščiteno označbo porekla in Kraški med z zaščiteno označbo porekla – ne bo nikoli uveljavila v svetovnem merilu, ker preprosto nimamo zadostnih količin medu. »Slovenci ga ne pridelamo dovolj niti zase, podobno pa velja tudi za Evropo,« pravi največja čebelarka na širšem kočevsko-ribniškem območju, ki je medu z medenimi pijačami – medico, medenim likerjem, medenim žganjem, penečo medico –, darilnim programom in apiturizmom dala dodano vrednost.



Toda kljub širokemu znanju, ki ga kot čebelarska mojstrica ima, in rednemu spremljanju novosti, se čebelam, tem socialnim žuželkam, ki, poudari, »niso udomačene živali«, vedno znova čudi: »Čebelja družina si zna enakovredno deliti dobre in slabe čase: če je obilje, je obilje za vse, če je lakota, umrejo vse. Če jim človek ne pomaga.« In po ribniško šegavo doda, da za trote, ki jih čebele avgusta, ko jih ne potrebujejo več, odženejo iz panjev, velja, kar pravi njen tast Janez Kojek: »Ti so pa za veselje.«