Postati moramo drzni, ne le braniti udobja

Z oziranjem v preteklost načeloma ni nič narobe, če se nam ob tem zdi enako ali celo bolj pomembno, kakšna bo prihodnost. Pa ne le naša, še bolj tista naših otrok in vnukov. Slovenci smo po nekaj velikih prelomnicah – osamosvojitvi, vstopu v Evropsko unijo in Nato ter priključitvi evrskemu območju – pred novimi izzivi. Kako izpeljati zdravstveno in pokojninsko reformo, urediti šolski sistem, ki je vedno bolj zapolnjen z (nepotrebnim) balastom, na drugi strani pa znati sprejeti kritično misel, ki smo jo nekje na poti v kali zatrli. Intelektualizem je v zadnjih letih skorajda odveč, v nas ždi potreba po instantnih rešitvah obstoječih težav, ki se velikokrat enako hitro, kot so bile sprejete, pokažejo za slabo premišljene.

»Napovedovanje je nehvaležno, še posebej, če se tiče – prihodnosti«, je domiseln citat, s katerim je eden od sogovornikov zagrizel v miselni izziv, kako naj (z)gradimo Slovenijo, ki jo bomo s ponosom prepustili zanamcem. Kritično mišljenje, dovolj poguma, da izkoristimo vse danosti, ki se nam ponujajo, ter odprte oči in ušesa niso samoumevni. »Država ni naša v smislu lastnine, tu smo le gostje. Ko to ozavestimo, bomo z njo ravnali z občutkom in ljubeznijo, trajnostni model pa predali tudi naslednjim generacijam,« je povedal Dejan Dinevski, doktor tehniških znanosti in redni profesor na Medicinski in Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, ki ga, kar zadeva našo prihodnost, skrbita predvsem dva trenda.

»Pri študentih opažam pomanjkanje kompetenc kritičnega mišljenja. Mladi se čedalje redkeje in manj strastno poglabljajo v stvari. Poglobitev in analiza informacij ter sinteza znanja zahtevajo trud in preseganje območja udobja.« Pri mladih generacijah je čedalje manj razumevanja in sposobnosti ovrednotenja kakovosti teh informacij. Človeka, ki ni kritični mislec, je mogoče zlahka zmanipulirati.

Kritika vodi k napredku

»Kritično mišljenje pri nas velikokrat vidijo kot nekaj, kar povzroča težave. Ko k temu dodajo prepričanje, da takšno 'filozofiranje' nima tržne, dodane vrednosti, je hitro označeno za nepotrebno. S tem marginaliziranjem kažemo, da kritična misel pri nas nima prostora,« je prepričan tudi sociolog Rudi Klanjšek, izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. A vedno je prav kritika obstoječih odnosov, razmerij do resnice in življenja pripeljala k napredku in stanju, v kakršnem uživamo danes. Človeštvo je večkrat dokazalo, da lahko naredi izjemne korake, pri nas pa nenehno prevladuje občutek, da se ne da nič narediti.

Abstraktne vizije prihodnosti, kakršno naj bi si zgradili (do) leta 2050, nam torej ne bodo pomagale, če bodo ostale zgolj neuresničene, na papirju preživete ideje, medtem ko pred težavami tu in zdaj tiščimo glavo v pesek. Da bi jo od tam potegnili in ozavestili, da smo kot dvomilijonska družba pred številnimi izzivi, ki zahtevajo drugačne pristope, bodo morali hitro zavihati rokave in v reforme (na naše pritiske) zagristi odločevalci.

Drznost, ne le udobje mehkega naslanjača

»Politiki nenehno govorijo o strukturnih spremembah, pri tem pa umanjka diskusija, kako ob tem obravnavati socialno neenakost, problem okolja, prihodnost dela, avtomatizacijo. Kako nasloviti problem patološke tekmovalnosti in negotovosti ter s tem povezan problem duševnega zdravja. Kako zmanjšati obremenjenost ljudi. Izgoreli starši težko učinkovito socializirajo otroke,« je naštel težave, ki tarejo slovensko družbo, Rudi Klanjšek. Biti moramo bolj drzni, izkoristiti možnosti, ki jih imamo, ne pa zgolj braniti svojega udobja. Ne le naši, tudi evropski politiki iščejo orodje za boljšo družbo v orodjarni 20. stoletja. Ne vedo, kako bliskovito se je medtem spremenil svet; rumeni jopiči so poveden simbol za jezo ter frustracijo ljudi zaradi zakrnele, okorne in počasne politike, ki se je usidrala na (bruseljskem) tronu.

»Zrel, samozavesten človek živi tukaj in zdaj tako, da kreira obetavno prihodnost. Če bi bili bolj čuječni, bi zaznali, da so vsiljene delitve oziroma imaginarni zunanji sovražniki le pasti, v katere nas hočejo ujeti. Čuječen človek si v življenju postavlja visoke cilje in prevzema odgovornost za njihovo uresničitev. Prav to dvoje sta kritična momenta razvoja na vseh področjih. Le z njima je mogoče osmisliti trud in odrekanje, ki sta potrebna za kakovostni preskok,« je dodal Dejan Dinevski. Profesor, ki je nenehno v stiku z mlado generacijo, je pozval, da vsi skupaj prevzamemo več pobude, razvijemo strpnost in solidarnost ter smo dober zgled zanamcem. Iz tega se bodo nato rodile spremembe na bolje.

Imamo pravice, kje je odgovornost?

Petindvajsetletna Anja Fortuna, predsednica Mladinskega sveta Slovenije, je ena od tistih, za katere zdaj kujemo lep(š)o prihodnost. Slovenijo leta 2050 si želi videti kot čisto in varno, gospodarsko uspešno in še vedno socialno državo. Škarje in platno ima danes v rokah tudi sama. Verjame v Slovenijo, le delati moramo začeti za boljši jutri, je dejala. Prežvečena floskula? Anja Fortuna je dodala: »Za zdaj razmišljam o prihodnosti zgolj v smislu, kje bom čez leto ali dve dobila službo in kako se bom osamosvojila izpod kril staršev. Preveč težav imam z mislijo na sedanjost, da bi tuhtala, kako bo čez trideset let. Mi vsi sooblikujemo družbo, nismo le postavljeni na ta planet, da bivamo, ampak da tudi kaj prispevamo k boljšemu življenju za vse. Zavedati se moramo naših pravic kot odgovornosti.«

Tudi ona je opozorila na pomanjkanje kritičnega mišljenja pri vseh generacijah, vključno s šolskim sistemom, ki trpa otroke z balastom, ne uči pa jih razmišljanja s svojo glavo. »Iti moramo v korak s svetom, ki se bliskovito spreminja. Pri svojih petindvajsetih razmišljam čisto drugače kot neki osemnajstletnik, pa oba spadava v isto skupino mladih. Ljudje se na splošno zelo bojimo biti kritični, če se ne moremo skriti za anonimnostjo družbenih omrežij.« Da bi nujna reforma šolskega sistema kmalu ugledala luč sveta, bodo morali hitro pljuniti v roke vsi deležniki, sicer je razpredanje o svetli prihodnosti široko razgledanih in v kritični miselnosti vzgojenih šolarjev in dijakov brezpredmetno.

»Premalo govorimo o sebi«

»Verjamem v sodobne otroke, o katerih slišimo, da so egoistični, egocentrični in tekmovalni ter prilepljeni na zaslone. Verjamem, da jih bomo s srčnostjo, za katero si moramo v šoli vzeti čas, oblikovali v delavne, sposobne in samozavestne ljudi,« je povedal Rajko Tekalec, učitelj na OŠ Dragomelj, ki trenutno poučuje v Švici. Tudi učitelji bodo morali za svetlejšo prihodnost naših otrok prevzeti odgovornost. »S prsti kažemo na učence, o njih že skoraj več ne govorimo, ob nadarjenih neredki učitelji dvigujejo obrvi, s prstom kažemo na starše in da je treba spremeniti njih. Premalo pa govorimo o sebi, o šolskem aparatu, ki je rigiden in preživet. Namesto da bi odpirali šolo različnim institucijam, se učitelj zapira v razred, sam vase s kupom birokracije.«

Tekalec je opozoril, da so v trenutnem šolskem sistemu nezadovoljni otroci, starši in učitelji ter da bomo stali na mestu, dokler se bodo učitelji doživljali kot (edino) okno v svet. »Majhnost naše dežele prinaša prednosti, vsi se med seboj 'poznamo', kar bi morali izkoristiti. Slovenija že ima odgovorne, ambiciozne in zrele ljudi, ki so sposobni razmišljati s svojo glavo. Le premalo jih je ali jih ne opazimo.«

Po njegovem se glede sprememb preveč zanašamo na nevladne organizacije in nekaj posameznikov, ki vztrajno zagovarjajo ekologijo in človekove pravice, pa zaščitnike socialno deprivilegiranih, a se Slovenci ne zganemo. Dodal je, da je napredek opazen, a je prostora za izboljšanje še veliko. »Plačujemo davke, pričakujemo prijazno državo, na vsakem koraku pa opazimo luknje. Luknje v zdravstvu, šolstvu, na cestah, velikih projektih. Mislim, da denar v Sloveniji je, a je hkrati nepravilno prerazporejen, premalo je transparentnosti porabe.« Na drugi strani govorimo o zeleni Sloveniji, naših potencialih, mladini, ki ji je treba zagotoviti delo, dejanj pa ni, na kar boleče opozarjajo tudi grafi izseljenih državljanov. Tekalec bi si zato želel zeleno Slovenijo, prepoznavno v svetu ne le po značilni obliki kokoši, pač pa kot deželo, polno entuziazma, kreativnosti, bogato v najširšem smislu.

Za lepšo prihodnost nujne investicije

Želja bi se mu z znanjem in inovativnostjo, ki jo premoremo Slovenci, kaj lahko uresničila, a tu je še tisti 'če'. Če bosta v prihodnjih letih in desetletjih znanje in inovativnost vrednoti ter motor razvoja naše družbe. Slovenci imamo namreč radi hitre in otipljive rezultate, nobena od prepotrebnih reform pa jih ne bo prinesla z danes na jutri. »Ni več časa, da bi čakali na idealne rešitve, ki na kratki rok ne bodo naredile škode. V prihodnost je nujno investirati, čeprav nimamo zagotovila za uspeh. To lahko apliciramo na vsa področja. Prevečkrat si želimo vnaprej vedeti, kaj bodo proizvedla naša dejanja,« je opozoril filozof Tadej Troha z Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Brez ustrezne družbene organizacije se bomo na vseh področjih, morda je tu še najbolj na udaru znanost, gonilo napredka, vedno znova zagnali od začetka, rešitev pa ne bo. Ker so te v tem konkurenčnem svetu na dolgi rok nedvomno nujne tako za Slovenijo kot širši evropski prostor, jih bo treba nekako izterjati.

Kje in od koga?

Sogovorniki se strinjajo, da o Sloveniji ne moremo govoriti kot o oazi sredi celine, ker smo premajhni, da bi bili samozadostni. Spremembe, ki jih zahtevamo od politike, moramo prenesti na širši evropski parket. Po besedah Tadeja Trohe bi morali reševanje skupnih evropskih problemov, sam je postavil v ospredje okoljsko tranzicijo, tudi operativno prenesti na EU, kar, jasno, zahteva občutno reformo evropskega proračuna. Na drugi strani je Dinevski poudaril pomen vključujoče družbe, v katero bomo premišljeno vabili tudi tujce, hkrati pa z mislijo na prihodnost postali bolj trajnostno naravnana družba. »Objektivno gledano nam gre dobro, pravzaprav zelo dobro. Smo v svetovnem vrhu po kakovosti življenja, varnosti in nizki dohodkovni neenakosti. Prostora za izboljšave je kljub temu še veliko. Z mislijo na prihodnost se moramo naravnati nekoliko bolj trajnostno in še bolj razviti potenciale inovativnosti.«



Luč na koncu tunela očitno torej sveti. A kot je o sebi dejal mariborski profesor – načrti so le smerokazi, poti, do katerih vodijo, pa nepredvidljive in polne presenečenj. Če hočemo sestaviti učinkovite reforme, moramo nemudoma pogledati tudi v sedanjost, ne zgolj biti obremenjeni s prihodnostjo. Rajko Tekalec, optimist po naravi, je poudaril, da je naš svet preveč poln sivine in utrujenosti zaradi rutine.

»Potrebujemo več optimizma in poguma. Velikokrat slišim, da se nič ne da in da je vse črno. Preveč se primerjamo z drugimi. V vsaki družbeni pori premalokrat podpremo sposobnega posameznika. Raje ga umaknemo, če se pod pritiskom ne umakne že sam. Svet moramo najprej spremeniti pri sebi, kar seveda ni lahko. Za to človek potrebuje znanje, strokovne kompetence in vztrajnost. Moramo se znebiti kompleksa majhnosti.«

Za to si moramo najprej zaupati in vzeti usodo v svoje roke. Vsi smo odločevalci, volivci, pomemben del družbe in države, a držanje rok križem nam ne bo prineslo urejenega šolskega sistema, bajnih pokojnin in učinkovitega trga dela.