Pomemben je čas za ljudi

Ljubljana – Povsod v razvitem svetu, tudi pri nas, postaja osamljenost pandemija sodobnega časa. Po raziskavah iz nekaterih zahodnoevropskih držav je osamljenih od 10 do 15 odstotkov prebivalcev, več jih je med starejšimi in v dolgoživi družbi jih bo čedalje več. V družbi, ko ni več pravega časa za negovanje medsebojnih odnosov, medsebojno poslušanje in razumevanje in ko se v tehnološko razviti družbi, kot je japonska, stanovalci v domovih za starejše pogovarjajo z roboti, je treba ukrepati takoj, tukaj in zdaj.



Tako so ugotavljali razpravljavci na okrogli mizi o osamljenosti kot bolezni 21. stoletja na nedavnem Festivalu za tretje življenjsko obdobje. Kot pravi dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič s fakultete za socialno delo, častna ambasadorka letošnjega festivala, smo danes v absurdni situaciji, ko nam sodobno življenje jemlje čas za življenje. Ob upokojitvi imaš končno veliko časa, nimaš pa več sogovornika, ker za to nihče nima časa: »Nesprejemljivo je, da smo privolili v to, da nimamo več časa živeti. Čakajo nas velike spremembe.«

Največje darilo: priznanje in spoštovanje

Največje darilo, ki ga potrebuje vsak človek, je priznanje in spoštovanje, poudarja Vogrinčičeva: »Ena najbolj zdravilnih oblik pomoči ljudem moje generacije je, če jih povabimo, da govorijo o svojem življenju, so znova prisotni, imajo poslušalce, ki se na njihovo zgodbo odzovejo.« Vendar sodoben način življenja ni po človekovi meri, nadaljuje: »V naš prid je, da še nismo pozabili, kako je živeti drugače, v skupnosti, še vedno imamo dovolj skupnostnega spomina.«



Opozorila je na pomen negovanja različnih oblik druženja v ljubiteljskih kulturnih, športnih društvih, ki so veliko bogastvo, pa na različne skupine za samopomoč. Kot je dejala, ni dobro samo čakati na to, ali bo politika opravila svojo nalogo, treba je začeti delati od spodaj navzgor, ustvarjati politični pritisk in se zavedati, koga volimo, kako odločamo, pri tem pa uporabiti vse, kar še imamo na voljo. »Spremeniti moramo svet, ne moremo več čakati, tudi mi starejši ne. Mi smo pričevalci, kako ohranjati bližino v življenju, in iz svojih izkušenj lahko tega učimo tudi mlade.«

Ministrstvo za osamljenost

Predsednik ljubljanske mestne zveze upokojencev Marjan Sedmak je poudaril, da smo ljudje bitja, ki živijo v družbi in potrebujejo medčloveške povezave, če jih ni, nastajajo telesne in duševne bolezenske težave. Po poročilu Eurostata 2015 več kot 3 odstotke ljudi nima več nobenega stika s sorodniki in prijatelji, skoraj 8 odstotkov pa samo enkrat na leto; v generaciji nad 65 let se ta deleža povečata na 7 in 11 odstotkov, kar pomeni, da po tej analizi kar 18 odstotkov starejših živi osamljeno.

Po podatkih iz Nemčije je osamljena petina starejših od 85 let. Iz velikih zahodnoevropskih mest pa poročajo, da se je podvojilo število tako imenovanih administrativnih pogrebov, na katerega pride samo predstavnik matičnega urada. Wall Street Journal je med drugim napovedal, da bo baby boom generacija umirala osamljena, kot še nobena v sodobnem času. Neka ameriška raziskava ugotavlja, da osamljenost povečuje tveganje za srčno in možgansko kap, ljudje so bolj depresivni, prej postanejo dementni in prej umrejo.



Razloge za vse večjo osamljenost Sedmak vidi v povečevanju števila enočlanskih gospodinjstev, vse več je razvez, v evropskih državah je rodnost čedalje nižja, marsikdo nimajo otrok. Kot ugotavlja, so to novi izzivi, pri čemer je treba iskati nove dogovore. Tako nastajajo nove oblike skupnostnega življenja, v Münchnu so na primer zgradili vilabloke, poimenovane po petih kontinentih, in v njih nastanili ljudi, ki bi sicer živeli osamljeno, pri čemer so v iskanje rešitev vključili urbanistične pristope. V Veliki Britaniji so celo oblikovali ministrstvo za osamljenost in Tracey Crouch je postala prva ministrica za osamljenost. Med drugim je Sedmak izrazil skrb, da se pri nas pripravljavci zakona o dolgotrajni oskrbi osredotočajo predvsem na zdravstveno nego, pozabljajo pa na socialno oskrbo.

Na Japonskem božajo robotskega kužka

Nekdanja ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač, zdaj državna sekretarka v kabinetu predsednika vlade, je opisala pretresljiv obisk v domu za starejše na Japonskem, kjer imajo med drugim robotskega kužka, ki ga božajo: »Kot družba si kaj takega ne smemo dovoliti. Ekstremno tehnološko in inovacijsko razvita japonska družba nam kaže, v katero smer bomo šli, če se ne bomo pravočasno zavedeli.«

Kot pravi, je v Sloveniji glede tega še vedno bolje kot na Japonskem, zaradi tradicije ima srednja generacija še spomin na skupnostne oblike bivanja, mlajše generacije pa ne več. Opozorila je, da posameznik osamljenost, podobno kot revščino, dojema kot stigmo. Pričakovanja ljudi se pokažejo na volitvah, je še dejala, zato bi bilo treba mlade motivirati, da vstopijo v javni prostor, postanejo aktivni in povedo, kako vidijo skupnost.


 

Največji izziv je, kako ljudi spodbuditi k druženju

Pomočnica direktorice ljubljanskega zavoda za oskrbo na domu (ZOD) Laura Perko je poudarila, da obstajajo različne oblike aktivnosti, ki delujejo preventivno proti osamljenosti. Pomoč na domu je po njenem dobro razvita, vendar so potrebne izboljšave. Upa pa, da bo tudi razvijajoči se sistem dolgotrajne oskrbe upošteval, kar so že zdavnaj ugotovili, namreč, da človek ne potrebuje samo nege, skrbi za telo in zdravljenja, potrebuje tudi socialne stike, ki zdravijo in močno vplivajo na duševno zdravje. Pri izvajanju pomoči na domu se velikokrat srečajo z ljudmi, ki so osamljeni, največji izziv je, kako jih motivirati, spodbuditi k druženju in vzdrževanju stikov.

Na terenu opažajo, da je še vedno razširjena sosedska pomoč, ko se ljudje med seboj poznajo, se družijo in skrbijo drug za drugega, morda nekoliko bolj v vaških naseljih kot v mestnih. Opažajo tudi, da veliko vnukov skrbi za stare starše ali celo z njimi sobiva. Če družine ali drugih sorodstvenih vezi ni, socialne stike velikokrat nadomeščajo tudi formalni oskrbovalci. Izziv pa je, kako priti do ljudi, ki so osamljeni. Eno od rešitev Perkova vidi v razviti patronažni službi, ki na terenu dobro pozna prebivalce. Na ZOD so pred petimi leti razvili program organiziranega prostovoljstva, v katerem aktivno deluje 70 prostovoljcev, lani so opravili skupno 4000 prostovoljskih ur. Obiskujejo ljudi, ki zaradi fizičnih ovir ali demence ne zapuščajo stanovanja, in ti komaj čakajo na njihov obisk. Ugotavlja, da prostovoljstvo lahko nadomesti družinske vezi.

Včasih sta dovolj objem in lepa beseda

Vodja programa dnevnih centrov aktivnosti za starejše v Ljubljani Katja Krivec je povedala, da so se ti centri v 14 letih dobro uveljavili, in veseli so, da se podobni programi širijo po vsej Sloveniji: »Ni dovolj samo ponuditi prostor in aktivnosti, pomembno je, da je tam človek, ki sprejme nekoga, ki morda še zbira pogum in ga je strah. Včasih ga pripeljejo otroci, da se bo nekam vključil. Pomembno je, da je tam nekdo, ki mu ponudi oporo. Če začuti pripadnost, se bo vrnil, in k nam se vrne 90 odstotkov ljudi. Za človeka si je treba vzeti čas.«

K njim prihajajo ljudje, ki si večinoma želijo aktivnosti in obnove kakšnega znanja, v drugi skupini so tisti, ki bi si poleg novega znanja radi razširili socialno mrežo, v tretji skupini, ki je z leti vse večja, pa so ljudje, ki si želijo predvsem družbe in obnoviti socialno mrežo z vrstniki, ki so jo izgubili zaradi različnih razlogov. Prihajajo tudi ljudje, ki imajo svojo družino in socialno mrežo, vendar jih ti odnosi ne zadovoljijo. Pomembni so pogovori, za katere pa velikokrat ni časa. Krivčeva poudarja, da so dnevni centri majhen strošek v primerjavi s tem, kolikšen je njihov učinek. Zato se ne strinja, da je kot merilo za državno financiranje na prvem mestu število članov. Stiske starejših so namreč vse večje in čedalje več časa v centrih namenjajo tudi individualnemu delu in svetovanju: »Kako malo je pravzaprav treba, da nekomu polepšamo dan, včasih so dovolj objem, lepa beseda in pripravljenost prisluhniti.«