Politika išče predvsem koristi zase

Ljubljana – Pokojninska reforma in večja produktivnost aktivnega dela prebivalstva sta pravi rešitvi problema starajočega se prebivalstva in vse večjih potreb po sofinanciranju pokojnin. Vse drugo je maska za skrivanje političnih ciljev ene in druge strani oziroma prepir o tem, kdo v politiki bi imel večje koristi od državnega premoženja in kako.



»Zelo nehvaležno je ekonomistu ocenjevati politični piar, katerega pravi namen je skrit,« je bil oster ekonomist in nekdanji minister za finance Dušan Mramor. Če sem o koalicijskem predlogu menil, da ekonomskih razlogov za ustanovitev demografskega sklada absolutno ni oziroma da je aktualna ideja dejansko škodljiva za Slovenijo, lahko o predlogu SD rečem, da je katastrofa. Rešitev je samo višji BDP.
 

Dušan Mramor, ekonomist in nekdanji finančni minister je prepričan, da je rešitev samo višji BDP - več delovno aktivnih, ki so bistveno bolj produktivni, poudarja. FOTO: Leon Vidic/Delo

Katera ideja nas vrača v socializem

Tudi Janez Šuštaršič, prav tako nekdanji minister za finance in nekdanji direktor urada za makroekonomske analize in razvoj, je kritičen do idej političnih strank o oblikovanju demografskega sklada oziroma sklada o slovenskih demografskih rezervah, kot je idejo poimenovala SD.

Ker demografija niso samo pokojnine, je po Šuštaršičevem mnenju koalicijska širša opredelitev namenov porabe sredstev demografskega sklada boljša. »Ampak pri tem ni jasno, kako se bo ohranjalo in povečevalo vrednost premoženja. Samo iz dobičkov podjetij vsega tega ne bo mogoče financirati, tudi pokojnin ne. Če pa se porabo financira tudi iz kupnin in zraven še zmanjšuje javni dolg, namesto da se kupnine reinvestirajo, to seveda pomeni samo to, da je na dolgi rok demografski sklad prazen,« je opozoril Šuštaršič.



Če se že oblikuje sklad, bi po njegovem veljalo prenesti vanj vse premoženje in ga upravljati enotno, kar pomeni hkrati ukinitev Kada, DUTB, stanovanjskega sklada, DSU, sklada gozdov in vseh preostalih paradržavnih skladov.
Opozicijska ideja, da se premoženje najprej akumulira in šele potem porablja, je načeloma dobra, a po njegovem je 20 let predolga doba. »Sklad morajo upravljati profesionalci, izbrani na mednarodnem razpisu in z dokazanimi rezultati pri upravljanju velikih finančnih skladov, postopek izbire naj vodi in konča ministrstvo za finance. Nobenih koalicijskih pogajanj o nadzornikih! Sploh pa, kakšna civilna družba, kakšni sindikati, delodajalci? Takšne ideje nas vračajo v socialistično samoupravljanje, ko je bilo vse od vseh in je zato vse zanimalo samo, kaj bo kdo iz tega dobil,« je prepričan.

Brez reform ne bo šlo

Prednost sklada je lahko v tem, da bi z združitvijo vseh upravljavcev premoženja v državi znižal stroške upravljanja, ocenjuje ekonomist Anže Burger. »Državne družbe, ki delujejo na trgu, bi bilo treba privatizirati, ne zaradi pokrivanja stroškov staranja, temveč predvsem zaradi izboljšanja korporativnega upravljanja teh družb in pozitivnih posledic, ki bi jih to prineslo celotnemu gospodarstvu. Prodaja premoženja ne sme nadomestiti nujne pokojninske in drugih strukturnih reform, ki jih je treba izvesti za ublažitev stroškov staranja prebivalstva. Nevzdržen sistem redistribucije od aktivnega do vzdrževanega prebivalstva bi nam tako le začasno financirala tujina na račun prihodnjih generacij,« je poudaril Burger.



Ocenjena vrednost prenesenega premoženja na demografski sklad je namreč ekvivalentna zgolj slabima dvema letoma celotnih izdatkov pokojninske blagajne, zato lahko služi le prehodnemu obdobju do polne vpeljave vzdržnega reformiranega pokojninskega sistema. Financira naj samo stroške staranja prebivalstva, ki jih niti z optimalno posodobitvijo pokojninskega sistema ne bomo mogli odpraviti.