Pokrajine – prioriteta, ki jo zanemari vsaka vlada

Ljubljana – Z ustavnimi spremembami leta 2006 je bilo določeno, da bi pokrajine morala ustanoviti država, a jih ta še vedno ni. Zanje pač ni bilo pravega političnega interesa, čeprav so številni pravni strokovnjaki poudarjali, da bi bilo, če bi jih ustanovili, za vse bolje. Predsednik vlade Marjan Šarec je pokrajinam naklonjen.

Že dve desetletji se krešejo mnenja o pokrajinah. Na referendumu leta 2008 so se državljani celo odločili za trinajst pokrajin, danes nimamo še nobene. Pokrajine so bile prioriteta marsikatere vlade, a so ostale mrtva črka na papirju. V tem mandatu bo vladna koalicija spet postavila vprašanje njihove ustanovitve.

Vendar »če bomo ustanovili 14 pokrajin [kot je bilo v preteklosti predlagano, op. p.], jih bo preveč. Spet bo vse razdrobljeno in ne bo učinkovito. Skregali se bomo, kje bo sedež,« je predsednik vlade Marjan Šarec dejal županom, ki so se oktobra zbrali v Rimskih Toplicah na kongresu slovenskih občin. Šarec zato zagovarja manj pokrajin, pri čemer bi sledil naravnim mejam regij. Po njegovem mnenju bi morala država pokrajine kar ustanoviti, »brez filozofiranja«.

Predsednik države Borut Pahor je obljubil, da bo razpravo o pokrajinah začel decembra.

Nagajanje opozicije

Z ministrstva za javno upravo sporočajo, da je za ustanovitev pokrajin potrebna ustavna večina, ki jo je v novem mandatu treba preveriti. Čeprav so pokrajine zapisane v ustavi, do zdaj ni bilo enotnega stališča, koliko naj bi jih ustanovili in kje naj bi bili sedeži.

Enotnega stališča ni bilo niti med reprezentativnimi združenji občin niti med župani, kakor tudi ne v državnem zboru, ki je pristojen, da sprejme to odločitev z dvetretjinsko večino vseh poslancev. Za seboj imamo že dva neuspešna poskusa ustanovitve, ki sta jih predlagali dve različni vladi.

»Vsakokratna opozicija v državnem zboru je proti zato, ker želi neposredno vplivati na število, sedeže in imena pokrajin,« ocenjuje Ciril Ribičič, profesor na ljubljanski pravni fakulteti. Poudarja, da ustanavljanje pokrajin ne more biti ozek vladni projekt, ampak bi si morale zanj prizadevati vse parlamentarne stranke.

Plusi in minusi nove ureditve

Irena Bačlija Brajnik, izredna profesorica na FDV, je v Sobotno prilogo avgusta 2016 zapisala, da ne vidi utemeljenih razlogov za pokrajine: »Kljub številnim geografskim študijam, ki navajajo, da imamo v Sloveniji značilne pokrajine, ni prepričljivih dokazov, da so te razlike tako velike, da prejudicirajo ustanovitev nove regionalne oblasti.«

To ugotovitev po njenem mnenju potrjuje tudi študija OECD iz leta 2011, po kateri je ozemeljsko Slovenija premajhen teritorij in bi ustanovitev regij pomenila preštevilne ravni oblasti v državi, obseg predlaganih regij pa je prevelik, da bi bile mednarodno primerljive in konkurenčne.

»Pokrajine in občine bi imele ločene pristojnosti, zato ni realistično pričakovati, da bodo pokrajine v fragmentirani državi vzpostavile red,« je zapisala profesorica. Sklenila je, da bi bila ustanovitev pokrajin s celotnim upravno-političnim aparatom v Sloveniji napačna odločitev. Po dveh letih, kot je poudarila, je njeno mnenje nespremenjeno.

Nasprotno se za ustanovitev pokrajin zavzemajo v Združenju občin Slovenije (ZOS), kjer so že predstavili predlog za razmislek o tem, da bi pokrajine oblikovali na podlagi že obstoječih 12 razvojnih regij.

Robert Smrdelj, predsednik ZOS je na kongresu slovenskih občin dejal, da Slovenija brez pokrajin izgublja pomemben razvojni inštrument. Občine se namreč ne morejo ukvarjati z regionalnim razvojem (prostorsko načrtovanje, regionalne prometne povezave, črpanje evropskih in kohezijskih sredstev …), ker zastopajo interese lokalnih skupnost, in če neka zadeva zahteva skupno financiranje je težko doseči soglasje, kako bo izvedena. Za zahtevnejše naloge je treba pripraviti projekte in male občine za to nimajo dovolj kadrov. Ne znajo narediti prostorskih projektov, ne morejo jih plačati. To bi morale opravljati pokrajine.

Neupoštevana ustava

Ciril Ribičič pravi, da bi ustanovitev pokrajin pripomogla k enakomernejšemu razvoju Slovenije in uspešnejšemu povezovanju z regijami sosednjih držav. Prepričan je, da bi bila Slovenija precej boljša in uspešnejša, če reforme lokalne samouprave ne bi omejili zgolj na občine, ampak bi sočasno ustanovili tudi pokrajine. Ureditev lokalne samouprave brez pokrajin je po njegovem mnenju invalidna.

»Ustava določa ustanovitev pokrajin, ki bi to invalidnost odpravila. Zato je čas za spraševanje, ali je ustanovitev smiselna, minil, odgovoriti je treba na vprašanje, kdaj in kako jih ustanoviti,« je jasen Ribičič. Dodaja, da bi morala biti država s tako raznovrstnimi pokrajinami, kot je Slovenija, ne glede na svojo majhnost organizirana tako, da bi postale opazne posebnosti pri upravljanju njenih pokrajin skladno z njihovimi specifičnostmi. Pokrajine bi morale biti po Ribičičevem mnenju oblikovane tako, da bodo različne dele države povezovale v usklajeno celoto, povečale moč lokalnih skupnosti in njihovih prebivalcev ter njihov vpliv na državno politiko.

Finančni vidik

Pobudniki ustanovitve pokrajin so prepričani, da če bi jih ustanovili pet ali šest, finančni zalogaj ne bi bil velik. Morda malo več kot deset odstotkov denarja, kot ga zdaj porabijo občine. A ta denar bi se hitro povrnil, saj bi nova ureditev omogočila učinkovitejše črpanje evropskih sredstev.

Bačlija Brajnikova v zvezi s tem pravi, da so bili v obdobju Janševe vlade pripravljeni izračuni, koliko bi stal kadrovski zalogaj pri ustanovitvi pokrajin, kjer so prikazali, da ne bi bilo stroškov, saj naj bi se kadri prelili z ministrstev, ki določenih nalog ne bi več opravljala.

»Finančne analize cost-benefit ni pripravil nihče, saj je bilo izhodišče, da so pokrajine potrebne in bi jim takšna matematika lahko pokvarila projekt. Če sploh hočemo pripraviti analizo, bi morali vedeti vsaj osnove – koliko pokrajin, kakšne pristojnosti ter kakšna institucionalna ureditev (eno- ali dvotirni sistem). Nič od tega ni znano, zato se ugiba na pamet,« navaja profesorica.

Podatki kažejo, da se pri nas na lokalni ravni porabi 13 odstotkov javnih sredstev, medtem ko ga države OECD povprečno 30 odstotkov. To priča o centralizaciji naše države in kliče k preureditvi.

Ribičič dodaja, da bo država usposobljena za uspešnejše preprečevanje ter premagovanje gospodarskih in finančnih kriz šele, ko bodo vzpostavljene pokrajine. Dokler pa teh ni, bomo morali težave reševati in za enakomernejši razvoj regij še naprej skrbeti tudi z zakonom o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja.