Poklic staršev je pomemben za pot otrok: na gimnazijah se bodo prej znašli otroci premožnejših staršev

Ljubljana – Kakšne ambicije bo imel otrok in koliko bo lahko razvil svoje potenciale, je pogosto povezano s poklicem, ki ga opravljajo njegovi starši. To je eden od izsledkov študije z naslovom Nepravičen začetek, v kateri so v Unicefovem raziskovalnem centru Innocenti proučevali (ne)enakost v izobraževanju v 41 gospodarsko najrazvitejših državah EU in OECD.

Neenakosti v državah so večje kot so med državami, bi lahko sklepali na podlagi rezultatov danes objavljenega poročila, v katerem so preverjali enakost v izobraževanju otrok v predšolskem, osnovnošolskem in srednješolskem obdobju. Na vrhu lestvice po zagotavljanju izhodišč je Latvija, skupaj z Irsko, Dansko in Španijo. Slovenija se je v študiji, ki je pokazala, da enakost v izobraževanju ni toliko odvisna od bogastva države kot od konkretnih izobraževalnih politik, uvrstila na deseto mesto.



Raziskovalci so pri osnovnošolcih in srednješolcih ugotavljali bralno pismenost, kot kazalnik (ne)enakosti pa uporabljali vrzel med učenci, ki dosegajo najboljše rezultate, in tistimi, ki imajo pri ocenjevanju bralne pismenosti najslabše. Kot dejavnike so ugotavljali vpliv spola otrok, poklic staršev, značilnosti šol in migracijskega statusa družin. Pri mlajših je bilo merilo vključenost štiri- in petletnikov v vrtce. V Unicefu, kjer zagovarjajo polno vključenost otrok v vrtec, na podlagi študije opozarjajo, da je pri nas vključenost v predšolsko vzgojo različna že med regijami.

»Da so razlike znotraj držav precej večje kot med državami, je tudi za naše pripravljavce politik znak, da se morajo ukvarjati z regionalnimi razlikami, in opozorilo, da smo tudi v Sloveniji priča segregaciji in razlikovanju po srednjih šolah na podlagi socialno-ekonomskega statusa in stopnje ugleda poklica, ki ga opravljajo starši,« je glede izsledkov raziskave strnila Romana Zidar, strokovna sodelavka na področju zagovorništva otrokovih pravic iz Slovenske fundacije za Unicef.



Raziskava kaže, da v Sloveniji hodi v vrtec 94 odstotkov otrok, starih štiri in pet let, v večini drugih opazovanih držav je delež še večji. »Pomanjkljivost študije je, da zaradi nerazpoložljivosti podatkov ni bilo mogoče med državami primerjati, koliko časa je otrok v vrtcu. Izhodišče je bilo, da najmanj eno uro na teden, zato so najbrž tudi razlike. Pri nas so otroci, ki so v vrtcu, tam redno,« je komentirala Romana Zidar.

Pri vključenosti v predšolsko vzgojo so pri nas po ugotovitvah Unicefa med regijami razlike. »Najslabše je v primorsko-notranjski regiji, kjer je najnižji delež petletnikov v vrtcih, sledi jugovzhodna Slovenija. Določene raziskave pa kažejo, da starši, ki imajo nižjo izobrazbo, redkeje dajo otroke v vrtec, kar je posebno značilno za prvo starostno obdobje ter ko niso dejavni na trgu dela. Verjetno nekako prevlada pritisk okolice v smislu: če si doma, lahko paziš na otroka,« je dejala Romana Zidar.

Zaradi vseh pozitivnih plati predšolske vzgoje bi si morala družba po njenem mnenju prizadevati, da ne povzroča razlik ter da ne stigmatizira ljudi, ki nimajo službe in imajo kljub temu otroka v vrtcu, saj vključenost v zgodnje izobraževanje izboljšuje poznejše izobraževalne in življenjske možnosti otrok.


 

Za vrtce slabša, za srednje šole boljša uvrstitev

Slovenija se je na področju vrtcev uvrstila na 28. mesto med 41 državami, pri osnovnošolskem izobraževanju pa na 17., z najmanjšimi razlikami med osnovnimi šolami. »To pomeni, da razlik v rezultatih ni mogoče pripisati neenakostim med šolami, ampak so razlike v bralni pismenosti znotraj šol povezane z drugimi dejavniki, kot so poklic staršev, spol otroka, lokacija šole, izpostavljenost nasilju v šoli in podobno,« je pojasnila sogovornica.

Raziskovalci so proučevali, kako so neenakosti v napredku v izobraževanju povezane z družinskim ozadjem, konkretneje s poklicem staršev. Razdelili so jih v dve skupini, med strokovnjake so uvrstili zdravnike, menedžerje, uradnike oziroma tako imenovane »bele ovratnike«, kot manj ugledne pa so obravnavali nizko kvalificirane oziroma »modre ovratnike«. Preverjali so, kako so se izkazali otroci staršev, ki delajo v družbeno manj cenjenih poklicih, s potomci tistih, ki si kruh služijo v uglednejših ter obravnavali vrzeli v bralni pismenosti. »Izkazalo se je, da otroci profesionalcev dosegajo precej boljše rezultate, kar je nekako pričakovano, po drugi strani pa kaže na to, da je veliko breme šolskega dela preloženo na starše, s čimer se otroka postavlja v neenak položaj, še posebno če starši zaradi različnih razlogov otroku ne morejo pomagati,« je opisala Romana Zidar in dodala, da so deklice dosegale boljše rezultate, vrzel pa se z odraščanjem samo povečuje.

Verjetnost, da bodo nadaljevali šolanje po koncu srednje šole, je večja pri deklicah kot pri dečkih. »Še vedno so starši tisti, ki opravijo veliko šolskega dela, kar je splošno sprejeto, vendar povečuje neenakosti in zmanjšuje priložnosti otrok, da dosežejo svoj polni potencial. V študiji govorijo o 'lepljivih tleh' in 'lepljivem stropu' – otroci, katerih starši imajo manj ugledne poklice, se 'prilepijo dol', njihovi vrstniki z bolj izobraženimi starši pa gor. Tako eni kot drugi se težko 'odlepijo' od danosti, ki jih v otrokovo izobraževanje vnaša ugled poklica njihovih staršev.«

Čeprav je to posebno značilno za srednje šole, se je Slovenija v tej starostni kategoriji v primerjavi s predšolskim in osnovnošolskim obdobjem izkazala najbolje ter se uvrstila na deseto mesto. To pomeni, da se v številnih drugih državah s prehodom iz osnovne v srednjo šolo razlike povečujejo, medtem ko se generalno v Sloveniji zmanjšujejo. Kar pa ne pomeni, da jih ni.

Unicefova raziskava je tudi na ravni srednješolskega izobraževanja pokazala, da so razlike izrazitejše med šolami kot znotraj šol, kar je značilno tudi za Slovenijo. V vseh obravnavanih državah so zaznali podobno: da je odločilni dejavnik bralne pismenosti družinsko ozadje mladostnika. »Študija je nakazala, da se otroci večinoma združujejo v specifične srednješolske programe na podlagi socialno-ekonomskega statusa. Verjetneje pa je, da se bodo na gimnazijah znašli otroci staršev, ki so bolj premožni, bolj izobraženi, imajo več resursov, praviloma tudi lažje podprejo več dražjih obšolskih dejavnosti otroka, medtem ko se v poklicnih šolah verjetno znajdejo otroci staršev, ki so manj privilegirani in se spopadajo s težavami, ki izvirajo iz prikrajšanosti, ki so jim izpostavljeni. Nekako se tako še utrjujejo razlike, ne pa premagujejo.«

Proučevalci so v študiji posebej pogledali še segment otrok, ki so dosegli enake rezultate v bralni pismenosti, in jih vprašali po njihovih pričakovanjih glede vpisa na fakulteto. »Tudi pri tem je bila razlika opazna. Otroci, ki prihajajo iz družin, v katerih ima vsaj eden od staršev ugleden poklic, so imeli večja pričakovanja, da bodo končali študij, kot otroci staršev, ki opravljajo družbeno manj cenjen poklic,« je strnila sogovornica. V Južni Koreji, na primer, so povsem enaka pričakovanja med vsemi mladimi.


 

Klic po odločnih ukrepih

V večini držav dosegajo slabše rezultate v bralnih zmožnostih otroci, ki imajo migrantsko ozadje. V tako imenovani drugi generaciji migrantskih otrok so razlike v primerjavi z večinsko populacijo sicer manjše, a ostajajo. Slovenija je, poleg Grčije, Francije, Švedske, Nemčije in Avstrije država, kjer je vrzel največja.

»Sprejeti je treba radikalne ukrepe, da se te vrzeli zmanjšajo, predvsem pa se teh dejavnikov ne zanikati in govoriti, da so vsi otroci enaki. Ker niso. Ne gre prelagati več odgovornosti na starše, ker se s tem utrjuje prenos prikrajšanosti med generacijami in otroku ne damo priložnosti, da se izkaže in počne v življenju tisto, kar si želi. Gotovo so sistemske rešitve ključne,« je prepričana Zidarjeva, ki pa hkrati poudarja, da je v Sloveniji vseeno opazen napredek od leta 2012, ko je Innocenti objavil prejšnje poročilo na to temo.