Recept za gospodarsko rast: dobre šole, pametni učitelji in uspešni učenci

Kognitivne veščine učiteljev so pomemben dejavnik mednarodne razlike v uspešnosti učencev, ugotavlja nedavna raziskava, katere soavtor je Eric Alan Hanushek, ki se na ameriški univerzi Stanford ukvarja z ekonomskimi analizami izobraževalnih vprašanj.

V zadnji raziskavi je predstavil idejo o merjenju kakovosti učiteljev z rastjo učenčevih dosežkov in pokazal, da je kakovost izobraževanja tesno povezana z gospodarsko rastjo države.
 

Finska je dolgo slovela kot svetla zvezda na učnem zemljevidu. V mednarodni primerjavi dosežkov učencev Pisa se je uvrščala najvišje. Kaj dela drugače od drugih držav?

No, Finska je v zadnjih letih na lestvici Pise malce zdrsnila. Tega sicer ne priznajo, vendar imajo dobre in pametne učitelje z visokimi kognitivnimi sposobnostmi. Naša študija kaže, da so pametni učitelji boljši (smeh). Vidimo, da imajo države, ki s sistemskimi spodbudami težijo k boljšim učiteljem, boljše učence. Ti dobri učitelji so tudi dobro plačani. Težava marsikatere države, med njimi so ZDA, je, da ženske, ki so se večinoma odločale za prosveto, zdaj odhajajo v druge panoge, na primer medicino in pravo, zato nekateri najboljši učitelji danes delajo na drugih področjih. Če torej šole hočejo obdržati najboljše kadre, se morajo pošteno potruditi, sicer bodo ti odšli. Tudi z gospodarskega vidika, kot smo dognali v raziskavi, je pomembno imeti dobre šole. Gospodarska rast prihodnosti je namreč odvisna od dobrih šol. 


 

Ali lahko torej višje plačilo posredno zagotovi boljše učitelje? Ti boljši učitelji pa kasneje tudi bolje izobražujejo nove generacije?

Seveda. Ampak to ni vse. Ugotovili smo, da učitelji, ki imajo višje kognitivne sposobnosti, pospešijo doseganje ciljev svojih učencev. Učenci, ki imajo boljše rezultate, se bolje odrežejo na trgu delovne sile. Ta pojav opažamo povsod. Posledično imajo države z dobrimi učitelji hitrejšo gospodarsko rast in zaradi izobražene delovne sile so bolj produktivne. V državah s hitro rastjo, ki spreminjajo ustaljeni model, raste tudi vrednost izobraženih delavcev. Več ko je sprememb v gospodarstvu, industriji in storitvenem sektorju, bolj so posamezniki nagrajeni. Biti pameten učitelj pomeni, da se lahko hitro prilagodiš novim učencem, novemu učnemu gradivu, in to prilagajanje je ključno na trgu dela. Delovna mesta se namreč spreminjajo.
 

Ali lahko usposobimo današnje učitelje, da bodo boljši? Spodbudimo razvoj novih veščin?

Ne vemo, kako naj to naredimo. Lahko jih sicer izobrazimo, toda če hočemo spremembo, moramo rekrutirati drugačne učitelje, takšne, ki bodo dolgoročno prispevali k dvigu kakovosti izobraževanja. Kot ekonomist na to vedno gledam skozi sistem spodbud – kakšne spodbude potrebujemo, da bomo v poklic pritegnili najboljše ljudi, kako jih moramo nagrajevati za dobro opravljeno delo.
 

Kaj dela dobre učitelje dobre? Imajo posebna znanja, sposobnosti?

Ugotovili smo, da v ZDA, pa tudi drugod, po prvih dveh ali treh letih v učilnici izkušnje ne pripomorejo k boljšim veščinam. To pomeni, da je učitelj, ki poučuje pet let, lahko enako dober kot nekdo, ki poučuje 25 let. Podobno je pri pridobljeni izobrazbi. Nismo našli dokazov, da ima pedagoška fakulteta kakšen vpliv na to, ali je učitelj dober. Zdi se, da so nekateri pač boljši od drugih, da jim je to delo pisano na kožo ne glede na pedagoško znanje. Menim, da lahko v nekaj dneh v učilnici ugotovite, kdo je dober učitelj in kdo ne. Vendar to redko upoštevamo pri izbiri kandidatov. Podjetje, ki razvija programsko opremo, ne bo zaposlilo nekoga, za katerega meni, da je dober, ampak samo dobrega programerja.
 

Ampak to pomeni, da bi že univerze morale na pedagoške programe sprejemati samo smetano, tako kot počne Finska.

Res je. Na Finskem gledajo na to drugače kot v ZDA ali Sloveniji. Vse so prepričali, da je biti učitelj ena najbolj prestižnih služb. S tem privabijo najboljše študente, na trgu dela jih tudi malce bolje plačajo od drugih. Poleg tega precej pomaga, da imajo velik bazen, iz katerega lahko izbirajo najboljše kandidate, saj je celotna družba dobro izobražena. Ampak Slovenija se približuje. Po raziskavah Pisa ste kar visoko. To pomeni, da je tudi pri vas povprečen gimnazijec precej pameten.
 

Katere države pa so najslabše?

Države v razvoju. Ni presenetljivo, da sta Turčija in Čile na dnu lestvice. Tudi ZDA se niso odrezale najbolje, vendar so gospodarsko napredovale, ker so trg delovne sile odprle za tujce – privabile so dobro izobražene, kar drugim državam ni uspelo. Poleg tega imajo vse dobre univerze vrhunske tuje študente, ki bi jih radi zadržali tukaj. Večina doktorjev znanosti, ki delajo v ZDA, se je rodila v tujini. Smo motor inženirstva in znanosti, ampak ta v glavnem sloni na tujcih. Naj dodam, da po naši raziskavi ZDA capljajo za Slovenijo po sposobnostih tako učencev kot učiteljev.
 

Prehod na raven Finske je za marsikatero državo kratkoročno verjetno nerealističen. Toda kako lahko to dosežemo?

Vedno so mogoče izboljšave, vendar ste v Sloveniji precej uspešni. Finski nimate kaj zavidati, saj ste ji po raziskavah Pisa zelo blizu. Če pa želite, kar ima Finska, potrebujete boljše učitelje. Vem, da se mnogi prepirajo o kurikulumu, kaj učiti, ampak to ni pomembno, pomembni so dobri učitelji.
 

Koliko bi se mednarodne razlike v dosežkih učencev zmanjšale z izboljšanjem kognitivnih sposobnosti učiteljev na finsko raven?

Če bi se vse opazovane države dvignile na finsko raven, bi se razlika med njimi in Finsko zmanjšala za četrtino. Najlažje to storijo države, ki so ji že zdaj blizu. ZDA, ki so veliko nižje na tej lestvici, bi recimo morale zamenjati precej učiteljev, zato je to težje izvedljivo. Slovenija ima dobro možnost, če se bo dejavno zavzela in usposobila učitelje, da bodo dosegli raven finskih kolegov. Tako bi lahko Finsko dohiteli v dvajsetih letih, je pa to zahteven proces, saj je odvisen tudi od šolske politike.
 

Pri nas pogosto slišimo, da šolski sistem ne izobražuje za potrebe gospodarstva. In zato v šole uvajamo podjetništvo.

To ni težava samo pri vas. Tudi na Finskem prihajajo v šolstvo ljudje od zunaj, ki svetujejo, kaj bi bilo najbolje, in hočejo vsiliti svoje vsebine, učenje določenih veščin. To je zelo tvegano in ne deluje. Izobraževanje poganja misel na čim več podjetnikov in podjetniškega duha. Lahko se sicer strinjamo, da bi bilo lepo imeti čim več podjetnikov, vendar menim, da so lahko ljudje podjetni le, če jih pri tem podpira okolje. Če takšnega okolja ni, ne pomagajo niti učni načrti, ki vključujejo podjetništvo.