Pod prisilo v neurejene razmere, pa še plačati morajo

Lenart – Zasilne postelje po hodnikih in jedilnicah, brez sanitarij in popolnoma brez zasebnosti. V takšnih razmerah se znajdejo mnogi, za katere sodišče odredi prisilno namestitev na varovanih oddelkih socialnovarstvenih zavodov. Na nevzdržnost razmer za te posameznike, sostanovalce in zaposlene opozarjajo številne institucije.

Za ljudi z duševno motnjo, ki ne potrebujejo bolnišničnega zdravljenja oziroma je to končano, jim pa mora biti iz različnih razlogov omejena svoboda gibanja, je zakon o duševnem zdravju iz leta 2009 uveljavil poseben postopek neprostovoljne nastanitve na varovane oddelke socialnovarstvenih zavodov. Odločitev o tem sprejme sodišče, ki bi načeloma moralo imeti soglasje zavoda, da so tam pripravljeni sprejeti posameznika, a prezasedenosti oddelka ne upošteva kot vzrok za zavrnitev nastanitve. Tako so štiri institucije z varovanimi oddelki pogosto prisiljene sprejeti ljudi, čeprav nimajo postelj zanje niti kadra, ki bi bil usposobljen za obravnavo njihovih težav.
 

Kršene pravice do zasebnosti, dostojanstva in varnosti

Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer pristojne na to opozarja že dalj časa. Včeraj je na obisku v Hrastovcu ponovila, da so pravice varovancev do dostojanstva, zasebnosti in tudi varnosti še naprej kršene. Ivan Šelih, namestnik varuhinje in vodja državnega preventivnega mehanizma, proti mučenju in drugemu ponižujočemu ravnanju, je ob tem izpostavil položaj v socialnovarstvenem zavodu Dutovlje. Tam so vse dvoposteljne sobe preurejene v triposteljne, odločbe sodišč o napotitvah še kar prihajajo, v takšnih razmerah pa vodilni v zavodih težko sprejmejo odgovornost za posledice na zdravje, varnost in življenje stanovalcev in zaposlenih.

Tudi drugod ni nič bolje. V Hrastovcu je po besedah direktorice Andreje Raduha na dveh varovanih oddelkih prostora za 48 ljudi, lani pa jih je tam bivalo 96, od tega 15 po sklepu sodišč. V zavodih so sklepe sodišč prisiljeni upoštevati oziroma morebitna pritožba ne zadrži izvršitve. Kar nekaj so jih morali zato namestiti po jedilnicah in dnevnih prostorih, kjer spijo na ležalnikih in zasilnih posteljah in so brez sanitarij. Prenatrpanost je pogost vzrok za različne incidente ter fizična in verbalna obračunavanja.

Lani so zato najeli varnostno službo, letos to delo opravlja pet dodatno zaposlenih ljudi, vendar je to le zasilen in nezadosten ukrep. Dovolj zgovoren je že podatek, da je bilo samo v prvih štirih mesecih letos v Hrastovcu 285 intervencij, policisti – naloga pristojnih je, da vsak incident prijavijo policiji – pa so pri njih skoraj vsakdanji gostje.
 

Pod prisilo, pa še plačati morajo

Poseben paradoks je, da morajo ljudje, ki jih sodišče namesti proti njihovi volji, bivanje plačati. Zelo pogosti so zato tudi spori zaposlenih s svojci, ki morajo v primeru plačilne nezmožnosti varovancev poravnavati stroške, ki znašajo od tisoč do tisoč petsto evrov na mesec, čeprav bi morali imeti po besedah Raduhe varovani oddelki povsem enak status kot, denimo, oddelki za intenzivno nego v bolnišnicah in bi torej morali biti brezplačni.

V drugih zavodih so varovance nameščali tudi po hodnikih ali v sobah za posebne varovalne ukrepe. Tako je tudi v Domu Lukavci, kjer direktorica Stanka Vozlič opozarja, da je nujno zagotoviti dodatna sredstva za gradnjo novih oddelkov.

Vlasti Nussdorfer se zdi predvolilni čas nadvse primeren, da se ponovno osvetli ta problematika, saj bi moralo biti iskanje rešitev prioritetna naloga prihodnje vlade, kakršne koli barve že bo, nujne pa so tudi hitrejše spremembe zakona o duševnem zdravju.



S tem se strinja tudi Jaka Bizjak, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, ki je prepričan, da je država na tem področju odpovedala. »Dobimo ljudi z najrazličnejšimi motnjami v duševnem zdravju, ki med seboj ne gredo skupaj. Bijemo bitko z ministrstvi, ki odgovornost prelagajo drugo na drugo, ljudje pa prihajajo v zavode s sklepi sodišča in moramo za njih poskrbeti, čeprav nimamo ne zmogljivosti ne kadra, včasih pa tudi nismo najbolj primerni za obravnavo njihovih težav,« je kritičen Bizjak.

Z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve so nam odgovorili, da se zavedajo resnosti problematike, ki je kompleksna in zahteva sistemske rešitve. Kljub zavedanju, da večanje kapacitet na varovanih oddelkih ne bo rešilo osnovnega problema, torej spremembe sistema, si prizadevajo za odprtje dodatnega varovanega oddelka, kar je vlada s sklepom marca letos tudi potrdila. Po njihovem mnenju je sedanje stanje posledica slabega izvajanja zakona o duševnem zdravju in z istim zakonom postavljenega neustreznega koncepta obravnave oseb z najtežjimi oblikami duševnih motenj v kombinaciji z nevarnim vedenjem. Pomanjkljivosti vidijo, med drugim, v nezadostno razviti mreži nadzorovane obravnave, nameščanju nepokretnih oseb na varovane oddelke, pa tudi nameščanju zgolj zaradi reševanja socialnih stisk.
 

Specializirana enota

Konec leta 2016 je vlada ustanovila delovno skupino za vzpostavitev specializirane enote za obravnavo oseb z najtežjimi oblikami motenj v duševnem zdravju, kamor sodijo ljudje, ki zaradi motenj življenjsko ogrožajo sebe in druge, osebe, ki se zdravijo na enoti za forenzično psihiatrijo v Mariboru, in posamezniki, ki so v zaporih ali ki so na podlagi sklepa sodišča nameščeni na varovanih oddelkih socialnovarstvenih zavodov. Njihov cilj je opredeliti korake za trajnostne finančne, zakonodajne in sistemske rešitve.

Z ministrstva za zdravje pa so nam sporočili, da bodo do konca leta 2018 končali spremembe zakona o duševnem zdravju, »vendar je poleg spremembe pravne podlage treba izboljšati tudi pogoje za izvajanje zakona« opozarjajo.