Plačan za pet dni, delaš le štiri

V novozelandskem podjetju so delavci poskusno delali štiri dni v tednu, plačani pa so bili za pet. Povečala sta se delovna storilnost in zadovoljstvo delavcev, zato zdaj razmišljajo, da bi opisani način dela postal stalnica. Kako bi bila takšna možnost sprejeta v Sloveniji?

Zaposleni bi jo nemudoma podprli, a kaj, ko v Sloveniji še nismo ustvarili razmer, da bi si jo lahko privoščili. Delodajalci zaradi velikih obremenitev s plačami in drugimi obveznostmi raje zaposlijo manj delavcev, od katerih želijo – kljub izgorelosti in velikemu zdravstvenemu absentizmu – iztržiti čim več. Da to na dolgi rok ne prinaša želenih učinkov, so nekateri že spoznali, zato si prizadevajo za spremembe. Sledijo ugotovitvam OECD, ki so pokazale, da se produktivnost poveča, če zaposleni na delovnem mestu preživijo manj časa. To potrjuje eksperiment, ki so ga v novozelandskem podjetju Perpetual Guardian izvajali od marca do aprila.

Primer dobre prakse

Jarrod Haar, profesor upravljanja človeških virov na tehnološki univerzi v Aucklandu, je za New York Times povedal, da so zaposleni v omenjenem novozelandskem podjetju, ko so delali le štiri dni na teden, za 24 odstotkov izboljšali ravnovesje med delom in preostalim živ­ljenjem. Po prostih dneh so se vrnili na delo polni energije. Bili so kreativnejši, njihova pozornost se je izboljšala, niso jemali zgodnjih in dolgih odmorov. »Njihova učinkovitost se ni spremenila, čeprav so delali manj,« je bil jasen profesor. Do enakih ugotovitev so prišli na Švedskem, ko so preizkušali vpeljavo šesturnega ­delovnika.

V podjetju Perpetual Guardian, kjer se ukvarjajo z upravljanjem premoženja, so se sestanki v poskusnem obdobju skrajšali, zaposleni so dali kolegom jasno vedeti, da nimajo časa za nepotrebne klepete, ki so odvračali njihovo pozornost od obveznosti. Haar je poudaril, da so delali pametneje, ne pa več. Andrew Barnes, ustanovitelj podjetja, je sklenil, da bi morale pogodbe o zaposlitvi temeljiti na dogovoru o produktivnosti: »Če nekaj narediš v krajšem času, zakaj bi bil za to plačan manj?« Dodal je, da so bili v poskusnem obdobju zaposleni bolj zadovoljni, zmanjšali so se stroški elektrike, bolniške odsotnosti so upadle. Ker se en dan v tednu niso vozili v službo, so prispevali tudi k čistejšemu okolju.

Prijaznejši delavnik civilizacijska nuja

Po podatkih OECD Slovenci v delovni dobi skoraj četrtino življenja preživimo v službi. Krajši delovni čas je že dolgoletna zahteva domačih sindikatov. Predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Lidija Jerkič meni, da je skrajševanje dela civilizacijska nuja. »Če želimo imeti ne le velike kapitalske dobičke, temveč tudi vsaj nekoliko bolj zadovoljne in motivirane ljudi, več zdravih aktivnih državljanov in tudi upokojencev, bo treba to prepoznati tudi pri nas. Izgorelost in stres, pogosti temi, sta prav tako posledici izčrpavanja na delu.« Sogovornica je poudarila, da v Sloveniji ni pripravljenosti za tovrstne pogovore: »Nasprotno, ker proizvodnja še vedno temelji bolj na fizični kot na tehnološki produktivnosti (dodatno se obremenjuje ljudi tako z intenzivnostjo dela kot z dodatnimi urami), bi delodajalci raje kot skrajševali podaljševali ­delovni čas.«

V zakonu o delovnih razmerjih so možnosti skrajševanja predvidene – tudi 36-urni delavnik je lahko polni delovni čas, vendar se Lidija Jerkič ni spomnila, kje bi to bila praksa razen pri delu na območjih sevanja. Sindikalistka je dodala, da je ob pomanjkanju delavcev tudi idej o skrajševanju delovnega časa pri nas toliko manj. »Morda bi bil lahko krajši delovni čas za delodajalca celo konkurenčna prednost pri zaposlovanju. Verjetno bi lažje dobil delavce za krajši delovni čas, ki pa seveda mora šteti za polni (prispevki in plačilo),« je predlagala.

Neučinkovito anahrono ravnanje

Zaradi avtomatizacije delovnih procesov je čedalje manj potreb po delu. To se kaže tudi v naraščajoči brezposelnosti. Logičen protiukrep se, namesto višanja socialnih transferjev ali izumljanja novih delovnih mest, zdi prav skrajševanje delovnega časa. Sociologinja Valerija Korošec je leta 2011 izračunala, da če bi približno 800.000 zaposlenim v Sloveniji, ki delajo 40 ur na teden, skrajšali delovni čas na 36 ur, bi imeli na voljo dodatnih 3,2 milijona delovnih ur. A kaj, ko za krajši delavnik še nismo zreli.

Prej bi morali izpolniti več pogojev: »Osnovni, temeljni in prioritetni problem slovenskih podjetij je nizka stopnja produktivnosti, zato si skrajšanega delovnika preprosto (še) ne moremo privoščiti,« je pojasnil Brane Gruban iz podjetja Dialogos. Dvig produktivnosti je po njegovih besedah kompleksen in sistemski izziv, ki presega zgolj mikroekonomsko raven, saj se s tem srečujejo vse moderne družbe. »Kljub temu bi se za večjo zavzetost in motiviranost delavcev, ki bi zagotovila večjo produktivnost v slovenskih podjetjih, morali dotakniti dveh usodnih prioritet: anahronega sloga vodenja in ravnanja z zaposlenimi ter dominantne slovenske organizacijske kulture, kjer prevladujeta dva sloga pasivno obrambnih vedenj: izogibanje in nasprotovanje.« Gruban se zaveda, da se bomo morali teh vprašanj lotiti, saj nas v to silijo naraščajoči izdatki za zdravstveno in pokojninsko blagajno. Rešitev vidi zgolj v večji družbeni in organizacijski produktivnosti.

Bolj zadovoljni, bolj zdravi

Na splošno velja, da se odsotnost zaposlenih z delovišč zmanjša, njihovo počutje pa izboljša, če so razmere na delovnem mestu urejene in prijazne. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa v UKC Ljubljana, je pojasnila, da pri nas poskusov, kako krajši delovni čas vpliva na počutje, ni bilo, saj smo soočeni predvsem z obratnim procesom: »Gre za nadure in glede na število delavcev, ki jih imamo na razpolago, bo tako še naprej.«

Nič nenavadnega, da je po podatkih statističnega urada v Sloveniji s sedanjim delom zelo zadovoljnih le malo več kot polovica samozaposlenih in zaposlenih. Zaradi bolezni, povezanih s psihofizičnimi izzivi na delovnem mestu, vsako leto izgubimo deset milijonov delovnih dni, kar pomeni okoli 1,7 milijarde evrov na leto. Podjetja bodo morala za to sprejeti del odgovornosti in si prizadevati, da bodo postala odlična prepoznavna blagovna znamka na trgu delovne sile – delodajalec, h kateremu bodo ljudje hoteli priti in tam tudi ostati, so prepričani raziskovalci.

Dokazano je, da se učinkovitost in zbranost zaposlenih zmanjšata po šestih urah dela. V zadnjih desetih letih se je v državah OECD povprečno število delovnih ur na delavca zmanjšalo s 1841 na 1759.

Ko so na boljšem vsi

Dejstvo je, da mora vsak delodajalec najti najboljši način, da bodo njegovi zaposleni z zadovoljstvom opravili delo, da bodo učinkoviti in konkurenčni. Leta 2013 je poklicna pilotka Mirjana Fritsche Ivanović, zaposlena v švicarskem podjetju, za Delo povedala, da so tam naklonjeni delnim zaposlitvam, saj so tako na boljšem vsi: »Ko ima naše podjetje veliko dela, ne delam polovično, kot sem dolžna po pogodbi, ampak tudi do 120-odstotno, kar mi seveda plačajo. Ko pa nimajo dela, me ni treba plačevati za nič. Za polovični delovnik ima podjetje vedno dovolj dela zame.« Pri nas se delavcem ne splača zaposliti za krajši delavnik, ker ni delovnih mest, ki bi jim to omogočala, če pa že so, narava dela zahteva od njih, da ostanejo v službi dlje kot polovično.

Kako daleč smo od fleksibilnosti in prilagajanja delavnika, pove podatek, da se pri nas zatakne že, če bi kdo rad občasno opravljal delo od doma. V tem primeru je treba pogodbi o zaposlitvi dodati aneks in ob vsakokratnem delu obvestiti inšpektorat za delo. Kljub temu se delo od doma počasi vtihotaplja v miselnost ljudi. Delo od doma, ki bi na dolgi rok lahko bilo tudi uvod v druge spremembe delavnika, že prakticirajo v Banki Slovenije, na nekaterih ministrstvih in v posameznih podjetjih. Na inšpektoratu za delo ima 19 inšpektorjev od 76 v pogodbi vpisano možnost dela od doma.

Krajši delavnik neizogibna prihodnost

Delež delovne sile v EU v starostni skupini od 20 do 64 let z glavno zaposlitvijo s krajšim delovnim časom je postopoma naraščal s 14,9 odstotka leta 2002 na 19 odstotkov leta 2015 ter se nato za malenkost znižal na 18,9 odstotka leta 2016. Daleč največ delavcev s krajšim delovnim časom je bilo leta 2016 na Nizozemskem (46,6 odstotka), sledijo Avstrija, Nemčija, Belgija, Združeno kraljestvo, Švedska, Danska in Irska, kjer je delo s krajšim delovnim časom zajemalo več kot petino zaposlitev. Nasprotno so bile zaposlitve s krajšim delovnim časom sorazmerno neobičajne v Bolgariji (1,9 odstotka zaposlenih) ter na Madžarskem, Hrvaškem, Češkem in Slovaškem (od 4,8 do 5,7 odstotka). Pri nas je bilo lani za krajši čas zaposlenih 10,9 odstotka delovne populacije.