Piransko sol delijo trgovcem v omejenih količinah

Sečoveljski solinarji imajo na zalogi za še največ tri mesece soli. Jeseni jo bodo lahko prodajali le toliko, kolikor je bodo pridelali letos poleti. A začetek poletja ni najspodbudnejši. Do zdaj so je pridelali le 30 ton.

Telekomovo hčerinsko podjetje Soline – Pridelava soli je tako po besedah direktorja Klavdija Godniča prisiljeno kupcem sol dobavljati v omejenih količinah, vsakemu trgovcu količino, določeno na začetku meseca, zato se lahko zgodi, da je ponekod na trgovskih policah tudi zmanjka.



Ali bomo pozimi v trgovinah še lahko kupovali domačo, piransko jedilno sol, ki je leta 2014 postala enaindvajseti slovenski produkt z evropsko zaščiteno označbo porekla, bo odvisno od letošnje letine, ki pa ji sredi julija ne kaže najbolje. Če so v piranskih solinah v zadnjem desetletju v povprečju pobrali 2500 ton jedilne soli na leto, so jo letos sečoveljski solinarji kljub vročemu poletju in navidezni suši do danes pridelali komaj 30 ton, v Strunjanu pa niti centa.



Pridelek je odvisen od vremenske loterije. To najbolje ve vodja proizvodnje Dario Sau, ki od začetka zaposlitve v solinah leta 1985 podrobno spremlja vreme, zato nas retorično vpraša: »Ali se iz časov pred več desetletji morda spomnite, da bi se sredi severnega Jadrana tvorila nevihtna jedra, kar se zadnja poletja dogaja vse pogosteje? Toda spominjam se, da smo prvo leto mojega službovanja do sredine avgusta pridelali le malo soli, ker je tisto poletje deževalo. Od sredine avgusta je bilo zelo suho, z ravno prav močnim burinom, kar je trajalo vse do 1. novembra, ko smo pridelali 11.000 ton soli. Toda takšnemu izjemnemu zamiku poletja in jesenski suši smo bili v vsej moji karieri priča samo takrat. Zato se letos na september ne zanašam preveč,« je dejal Sau.
 

Petola je edina na svetu

Pravi, da ga jezi, ker ga laiki sprašujejo, kako je mogoče, da so letos pridelali le 30 ton, saj da je bilo poletje kar suho in vroče. A kot pravi, je bilo maja zelo veliko dežja in še prve dni junija je na območju solin padlo toliko dežja, da so deževnico iz bazenov praznili do 11. junija, ko so šele lahko začeli pripravljati posebno podlago petolo, zaradi katere sta piranska sol in njen način predelave edinstvena na svetu. Petolo najprej pripravljajo štiri leta, nato pa njenemu vzgajanju vsako leto namenijo še najmanj dvajset dni. Slanico počasi gostijo, da se izločijo karbonatne soli in gipsi, ki se vežejo z mikroalgami, te pa nato skupaj z ilovico in minerali ustvarijo trdo in prožno podlago, na katero se sol ne lepi in ki je ne poškoduje niti pogosto grabljenje soli z lesenimi grabljami gaver. Petola uspeva samo na Jadranu, le še v Sečovljah in Strunjanu, in nikjer drugje na svetu.



Tehnologija, ki so jo sredi 14. stoletja najprej v Koper in nato v Piran z otoka Pag prinesli Benečani, omogoča pridelavo zelo čiste, bele in kakovostne jedilne soli. »Pred leti smo se odločili, da je bolj kot količina pomembna kakovost soli, saj smo le tako lahko konkurenčni. Na našem trgu so vse prodornejši francoski trgovci s soljo,« pravi direktor Klavdij Godnič. V Solinah si želijo, da bi vsako leto obnovili najmanj po en solni fond.



»Petola je bila letos pripravljena šele konec junija, ko so najbolj pridni solinarji nagrabili prve kupe soli, vendar je že 4. julija padlo 62 milimetrov dežja in smo potrebovali skoraj teden dni za ponovno vzpostavitev proizvodnje. Zdaj spet čakamo na dovolj gosto slanico, proizvodnja soli pa skupaj ni trajala niti en teden,« pojasnjuje Sau.



Na 26 solnih poljih v Sečovljah in štirih polovičnih v Strunjanu lahko 29 solinarjev na dan pridela povprečno 65 ton soli, zato Sau ocenjuje, da bi do konca avgusta lahko pridelali še največ 1200 do 1300 ton soli, pod pogojem, da ne bo deževalo več kot enkrat. »Septembra lahko v najboljšem primeru dodamo še 200 ton,« ocenjuje najbolj izkušen sečoveljski solinar.
 

Solinarstvo ključ za ohranitev kulturne krajine

Lani so s 1200 ton prodane soli ustvarili 1,6 milijona evrov prihodkov. Milijon so imeli še s termalnim zdraviliščem na prostem Lepa Vida in z vstopninami v park, ki je imel v zadnji sezoni pred koronavirusom 50.000 obiskovalcev, milijon z gradnjo morskih nasipov in 1,2 do 1,3 milijona s prodajo kozmetike in darilnega programa v svojih trgovinah po Sloveniji.



Solinarstvo je ključ do ohranitve solin, zato se mu ne nameravajo odpovedati. Opustitev tradicionalnega solinarstva bi poleg tega povzročila uničenje edinstvene kulturne krajine, ki se razteza na 600 hektarih površin ob izlivu Dragonje in Drnice in ki še vedno čaka na vpis na seznam Unescove dediščine.