Pahorjev odziv: Za iranska nakazila sem izvedel šele lani, Sovinega poročila nisem prebral

Ljubljana – Preiskovalna komisija DZ o ugotavljanju domnevnega pranja denarja in financiranja terorizma je končala preiskavo v primeru NLB in suma pranja denarja iz Irana. Podrobnosti v zvezi s tem je danes predstavil predsednik komisije Jani Möderndorfer. Komisija je politično odgovornost za to pripisala nekdanjemu guvernerju Banke Slovenije Marku Kranjcu, tedanjima ministru za finance Francetu Križaniču in zunanjemu ministru Samuelu Žbogarju ter predsedniku vlade Borutu Pahorju.

 

Preiskave o zadevi domnevnega pranja denarja Novi KBM pa komisija ni končala v celoti. Predlagala bo, naj jo novi državni zbor ponovno uvede in nadaljuje delo tam, kjer je ta komisija svoje delo končala. To gradivo bo dostopno katerikoli preiskovalni komisiji, ki bo nadaljevala to delo, pravi Möderndorfer. Komisiji še ni uspelo v celoti ugotoviti vloge tedanjega predsednika uprave NKBM Aleša Hauca, ki da se je dvakrat izognil pričanju. Zato predlaga, naj se delo nadaljuje predvsem v primeru sumljivih transakcij Nove KBM in državljanke BiH Dijane Đuđić, na katero je naletela pri preiskavi tako imenovane italijanske tipologije in z njo povezanega posojila SDS.
 

Končana preiskava v primeru Farrokh

 

Predsednik preiskovalne komisije je zadovoljen, da so sedem let po zaprtju računov Iraja Farrokzadeha in z njim povezanih gospodarskih subjektov razjasnili sumljive transakcije, ki so potekale prek NLB.
 
Na podlagi dela komisije je sedanja ministrica za notranje zadeve že izvedla notranji nadzor policije v zvezi z vodenjem primera Farrokh, na podlagi ugotovitev pa je policija že dobila nove usmeritve za svoje delo. Poleg tega je zaradi načina obravnave oziroma vodenja postopka MNZ zoper nekatere policiste, ki so vodili primer, podalo prijave specializiranemu državnemu tožilstvu.
 
Banka Slovenije je izvedla notranjo revizijo vodenja nadzora v NLB in vodenja prekrškovnega postopka in bo na podlagi ugotovitev okrepila operativni nadzor preprečevanja pranja denarja in financiranje terorizma. NLB ima danes kompetentne nadzornike oziroma pooblaščence in zgledno urejeno korporativno upravljanje s kompetentnimi organi vodenja in nadzora, je navedel Möderndorfer. Na podlagi ugotovitev te preiskave bo komisija vladi predlagala, naj pristopi k vzpostavitvi učinkovitega obveščevalno-varnostnega sistema, ki se bo tudi s protiobveščevalnimi pristojnostmi sposoben odzivati na sodobne varnostne grožnje in ki bo sposoben zagotavljati oziroma zajasniti strateške interese države na gospodarskem oziroma finančnem področju.
 

Večinoma ni šlo za pranje denarja

 
Ključna ugotovitev komisije v primeru Farrokh je, da v večini primerov ni šlo za transakcije, ki bi bile povezane s klasičnim pranjem denarja, ki izvira iz predhodnih kaznivih dejanj, so pa bile sumljive transakcije izvedene na način, kot se uporablja pri pranju denarja oziroma so ustrezale indikatorjem za prepoznavanje sumljivih transakcij pranja denarja. Preiskovalna komisija na podlagi pridobljenega dokaznega gradiva ugotavlja, da se je v NLB zgodila iranska shema, ki je bila neposredno v rokah iranske države, in da ne gre za posameznika, ki je poskušal izvajati iranski plačilni promet s tujino, ampak da je bil Iraj Farrokzadeh del sheme transakcij iranskih državnih bank prek Slovenije oziroma NLB. Iran je država, proti kateri je mednarodna skupnost sprejela sankcije. Leta 2006 je VS OZN sprejel prvo izmed zavezujočih resolucij o omejevanju iranskih jedrskih aktivnosti. EU in njene države članice so sankcijski režim proti Iranu, vsebovan v resolucijah VS OZN, implementirale leta 2007, zadnji akti obeh mednarodnih organizacij, katerih člani smo, pa glede omejevalnih ukrepov oziroma sankcij proti Iranu datirajo v letu 2010.
 
V primeru štirih transakcij v NLB je po besedah Möderndorferja obstajal sum, da so bile usmerjene v financiranje jedrske proliferacije in nakup blaga z dvojno rabo, torej blaga, ki se lahko uporablja tako v civilne kot v vojaške namene. V transakcije pa da sta bili vključeni najmanj dve banki s sankcijske liste mednarodne skupnosti, s katerima je bilo prepovedano sodelovati: Melli bank (od leta 2007) in Export Development Bank of Iran (od julija 2010).
 

NLB zaslužila dober milijon, in ne več deset milijonov evrov

 


Komisija ugotavlja, da je NLB je zaradi opravljanja plačilnega prometa z Irajem Farrokzadehom, čeprav je šlo za sumljive transakcije, ki bi jih morala prijaviti pristojnim organom, za poslovanje z iranskimi državnimi bankami pa bi morala zaprositi za dovoljenje oziroma soglasje, vendar ni, zaslužila precej manj, kot so bile navedbe v javnosti. Zato velja opozoriti, da se je kljub ne povsem dobremu zaslužku s tem izpostavila nesorazmernim tveganjem zaradi morebitnih mednarodnih sankcij zaradi kršenja iranskega embarga v primeru razkritja. Möderndorfer opozarja, da so mediji poročali, da je NLB zaslužila več deset milijonov, v resnici da je dobila malo več kot en milijon evrov.
 

Komisija ni podala ovadb

 
Preiskovalna komisija zoper takrat odgovorne v banki ni podala ovadb, saj ni šlo za kazniva dejanja, ampak takrat zgolj za prekrške. Pri tem komisija opozarja, da NLB niti Banka Slovenije kot prekrškovni organ zaradi omenjenih kršitev ni nikoli kaznovala, ampak je prekrškovni postopek celo opustila oziroma končala brez ustrezne razlage, za kar nosi soodgovornost Jasna Iskra, takratna vodja pravnega oddelka.
 
Odgovornost za nastale razmere nosijo takratni organi vodenja in nadzora v NLB, pri čemer komisija posebej izpostavlja odgovornost tedanjega člana uprave NLB Mirana Vičiča, ki je skrbel za plačilni promet in je bil dokazano seznanjen s primerom Farrokh. Komisija je zoper dve odgovorni uslužbenki NLB podala ovadbi zaradi krivega pričanja in ugotovila, da so pristojni državni organi v tem primeru obveščevalno, nadzorno, prekrškovno in funkcijo kazenskega pregona opravili neustrezno.
 

Politična odgovornost

 
Zaradi neustreznega oziroma neukrepanja pristojnih državnih organov, ki so povzročili tveganja za nacionalno varnost, je preiskovalna komisija ugotovila politično odgovornost njihovih predstojnikov oziroma nosilcev javnih funkcij, in sicer po vrstnem redu odgovornosti. Za vsakogar od spodaj navedenih je utemeljila, zakaj je odgovoren.
 
Takratni guverner Banke Slovenije Marko Kranjec je bil pristojen za nadzor na področju pranja denarja in financiranja terorizma v kreditnih institucijah oziroma bankah in je dopustil oziroma opustil nadzor nad tem, kako banke preprečujejo pranje denarja in financiranje terorizma, proti bankam kršiteljicam pa ni izrekel nobenih sankcij.
 
Takratni minister za finance Franc Križanič je bil pristojen za preprečevanje in odkrivanje pranja denarja oziroma za delo urada za preprečevanje pranja denarja, (so)izvajanje omejevalnih ukrepov v kreditnih in finančnih institucijah ter (so)odgovoren za upravljanje s kapitalsko naložbo Republike Slovenije v NLB (ker se je izpostavila nesorazmernim tveganjem zaradi nekajdesetmilijonskega zaslužka, bi moral v imenu lastnika ukrepati proti vodilnim v banki, saj je do jeseni z banko lastniško upravljala vlada, šele kasneje AUKN – Agencija za upravljanje kapitalskih naložb).
 
Takratni zunanji minister Samuel Žbogar je bil pristojen za naloge na področju omejevalnih ukrepov oziroma sankcij, ki jih Republika Slovenija uvede ali izvaja skladno s pravnimi akti in odločitvami, sprejetimi v okviru mednarodnih organizacij,
 
Takratni predsednik vlade Borut Pahor je vodil in usmerjal delo vlade, usklajeval delo ministrov in skrbel za enotnost usmeritve vlade. Predsednik vlade je kot priča večkrat povedal, da ni bral poročil Sove, temveč jih je prepuščal svetovalcu za nacionalno varnost. Predsednik vlade in njegov svetovalec za nacionalno varnost nista imela vzpostavljene neposredne komunikacije s Sovo, pisno obveščanje je bilo ustaljen način komunikacije, pri čemer sta bila seznanjanje oziroma odziv redka, poleg tega predsednik vlade in njegov svetovalec za nacionalno varnost nista znala izkoristiti oziroma uporabljati agencije, niti presojati njenih obveščevalnih sporočil.


 

Zaslišali 47 prič

 
Komisija je po besedah njenega predsednika zaslišala 47 prič iz vrst vpletenih deležnikov, in sicer NLB, NKBM, urada za preprečevanje in pranje denarja, policije, MNZ, MZZ, ministrstva za finance, Banke Slovenije, ekspertni priči Miroslava Gregoriča, strokovnjaka za jedrsko varnost, nekdanjega direktorja Uprave Republike Slovenije za jedrsko varnost, pomočnika direktorja Komisije Organizacije združenih narodov za nadzor, verifikacijo in inšpekcijski nadzor v Bagdadu v letih 2002 in 2003, zaposlenega na Mednarodni agenciji za jedrsko energijo na Dunaju, in Klaudija Stroliga, nekdanjega direktorja urada za preprečevanje in pranje denarja in strokovnjaka Svetovne banke za to področje.
 
Zaslišala je tudi šest skritih prič. Zaslišanju sta se kot priči izognila nekdanji predsednik uprave Nove KBM Aleš Hauc in nekdanji minister za zunanje zadeve Samuel Žbogar. Komisija je opravila pogovor s tremi žvižgači, prek posrednikov pa je stopila v stik z Irajem Farrokzadehom. Parlamentarno preiskavo v dveh največjih slovenskih sistemskih bankah je preiskovalna komisija opravila v osmih mesecih in pol.
 

Težave s pridobivanjem gradiva

 
Preiskovalna komisija se je na začetku spoprijela s težavami, saj ji preiskovalna komisija o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji ni hotela posredovati dokaznega gradiva, ki ga je pridobila za pripravo vmesnega poročila o opravljeni parlamentarni preiskavi v zadevi Farrokh, kar pomeni, da je morala vse gradivo od NLB in pristojnih državnih organov pridobiti znova.
 

Javno in tajno

Preiskovalna komisija je končno poročilo in predlagani sklep za sejo državnega zbora sprejela soglasno. Poročilo je razdeljeno na tri dele, in sicer javni del na 376 straneh, dodatno poročilo I na 163 straneh ter dodatno poročilo II na okoli 100 straneh. Skupaj torej več kot 600 strani. Dodatni poročili javnosti nista dostopni, saj vsebujeta poslovne oziroma bančne skrivnosti in gradivo banke Slovenije ter občutljive informacije o delu obveščevalne službe Sova, je povedal Möderndorfer.
 

Primer NKBM

 
Komisija je v NKBM preverjala sume pranja denarja italijanskih kriminalnih združb, za kar so obstajali močni indici, saj so številni italijanski državljani, povezani z mafijskimi združbami, v NKBM odpirali transakcijske račune, na katerih so nakazilom zelo hitro sledili gotovinski dvigi. NKBM je v letih 2013 in 2014 po nastopu funkcije predsednika uprave Aleša Hauca izvedla številne reorganizacije in kadrovske zamenjave, tudi politično motivirane, ki so precej vplivale na poslovanje banke in povzročile tveganje na področju preprečevanja pranja denarja in financiranje terorizma. To so po mnenju komisije s pridom izkoriščali predvsem tuji državljani, povezani s kriminalnimi združbami, komisija pa je naletela tudi na sume pranja denarja slovenskih državljanov, celo zaposlenih v banki.
 

Komisija bo zoper Britovška podala štiri ovadbe

 
Eno od ključnih vlog za takšno stanje v banki po ugotovitvah komisije poleg Aleša Hauca nosi Primož Britovšek, ki je v banko prišel na Haučevo povabilo. Bil je tudi namestnik pooblaščenca za preprečevanja pranja denarja in financiranje terorizma, čeprav ni imel nobenega znanja za opravljanje tega dela.



Britovšek je prav tako razpolagal z manjkajočim poročilom takratne pooblaščenke za preprečevanja pranja denarja in financiranje terorizma, ki je opozarjala na alarmantno stanje na tem področju in ga je Banki Slovenije, ki je v banki opravljala nadzor, prikril, saj je to bilo obremenjujoče za banko, poleg tega pa je bil tudi posredno odgovoren za zamenjavo pooblaščenke oziroma za zakrivanje sledi in nagovarjanje nove pooblaščenke k prirejanju poročila o notranjem nadzoru na tem področju, ugotvalja komisija.
 
Preiskovalna komisija bo zoper Britovška podala štiri ovadbe zaradi kaznivih dejanj. O njem je pridobila gradivo, opravljena pa so bila tudi zaprta pričanja, iz katerih izhaja sum, da Britovškova kazniva dejanja niso povezana le z onemogočanjem nadzora pri pranju denarja in financiranju terorizma v banki.
 

Poslovanje Dijane Đuđić kaže sume več kaznivih dejanj

 
Preiskovalna komisija je ugotovila, da se je tako imenovana italijanska tipologija, ki temelji na zlorabi računov, za katere so značilni prilivi italijanskih pravnih ali fizičnih oseb, ki jim v razmeroma kratkem časovnem obdobju sledijo gotovinski dvigi, pojavila tudi v primeru državljanke Bosne in Hercegovine Dijane Đuđić.
 
Đuđičeva je v NKBM odprla račun po tem, ko ji je račun zaradi sumljivih transakcij zaprla ena od tujih bank oziroma njenih hčerinskih družb, ki poslujejo pri nas. Poslovna dejavnost Đuđićeve je v NKBM potekala do oktobra 2017. V tem času je na računu NKBM opravila več sumljivih transakcij.
 
Preiskovalna komisija je ugotovila, da poslovanje Dijane Đuđić kaže sume kaznivih dejanj pranja denarja, fiktivnega poslovanja, davčnih utaj in davčnega vrtiljaka ter uničevanja in ponarejanja poslovne dokumentacije. Đuđićeva da je delala kot del dobro organizirane združbe, ki je prek slamnatih podjetij odpirala bančne račune, prek katerih so bili usmerjeni tokovi denarja neznanega izvora in so se praviloma dvigovali v gotovini.
 

Posel med Đuđićevo in SDS

 
Preiskovalna komisija se je zato dotaknila tudi posla, ki je bil sklenjen med Dijano Đuđić in eno od pomembnejših slovenskih političnih strank. Posojilna pogodba za vrednost 450.000 evrov je bila zavarovana z deležem pravne osebe, katere vrednost je po evidenci Ajpesa ovrednotena le na 17.000 evrov, torej ene šestindvajsetine vrednosti posojila.
 
Iz tega po mnenju komisije nedvoumno izhaja, da posojilo ni bilo zavarovano v višini zneska posojila. Ta razlika v navedeni vrednosti zavarovanja in dejanski vrednosti zavarovanja ne bi bila sporna, če bi šlo za posojilno pogodbo, ki bi nastala med dvema poslovnima subjektoma. S tega vidika pa bi lahko nastopil sum utaje davkov, saj je imela politična stranka sklenjeno posojilno pogodbo, v resnici pa je pogodba vsebovala tudi prodajno opcijo. Prodaja deleža, vrednega 17.000 evrov v višini 450.000 evrov, bi povzročila plačilo davka, tega davka pa ni, če se posojilna pogodba konvertira v lastniški delež.
 

Primer Dijane Đuđić preveč kompleksen, da bi ga končali

 
Preiskovalna komisija v primeru Dijane Đuđić zaradi pomanjkanja časa parlamentarne preiskave ni mogla končati. Ker je primer kompleksen, komisija predlaga državnemu zboru sklep, da pozove naslednji sklic, da parlamentarno preiskavo v tem delu nadaljuje.
 
Komisija meni, da bi morali v preiskavi predvsem identificirati lastništvo podjetij, ki so del njene sheme, pa tudi z njo povezanih slovenskih državljanov. Kar zadeva posojilo politični stranki, pa bo treba ugotoviti izvor denarja, in sicer ali je Đuđićeva stranki posojala denar, ki izvira iz nezakonitih in kriminalnih dejanj in kako je Đuđićeva prišla v stik s politično stranko.
 
Ta afera ne glede na dejstvo, da je stranka del posojila, ki ga je dobila od Đuđićeve, vrnila in prekinila pogodbo za izplačilo naslednjih tranš, po mnenju komisije meče slabo luč na delovanje in financiranje političnih strank. Šlo da je za nezakonito financiranje.
 
Greco, skupina držav proti korupciji Sveta Evrope, je pred leti državni zbor opozoril na to, da politične stranke dobivajo javna sredstva, upad članstva in porast stroškov financiranja volilnih kampanj pa povzroča, da so stranke vse bolj odvisne od financiranje zasebnikov, kar bi lahko povečalo tveganja v obliki kupovanja političnega vpliva. V letih 2013 in 2014 je državni zbor zato sprejel rešitve za večjo preglednosti financiranja političnih strank in neodvisnost njihovega delovanja. Prepovedal je posojila pravnih oseb, ki niso finančne institucije, posojila fizičnih oseb pa je omejil na desetkratnik povprečne mesečne plače. Zato je računsko sodišče v predrevizijski poizvedbi pri posojilu politične stranke ugotovilo znake prekrška, na sodišče pa vložilo obdolžilni predlog, je še sporočila komisija.