V nadaljevanju preberite:

Danes mladi niti tvegati več nočejo, kaj šele poskusiti. »Mladi bi radi hitro in čim lažje zaslužili. Ampak človek z veliko denarja ni nujno srečen,« pravi Tanja Kavšak. Sama nikoli ni čutila, da bi ji kaj manjkalo: »Ja, bilo je na trenutke tudi težko, ko bi človek pričakoval kaj več. A sprijazniti se in biti vesel ter hvaležen za to, da ti je sploh dana možnost – to zadošča. Če bi želela več, bi se za tisto več potrudila, toda zame in za mojo družino je to, kar imamo, dovolj.«

Tudi v center v Topolšici prihajajo mladi na prakso. Zaposleni so jim na voljo, pojasnjuje, da jim zadeve ustrezno razložijo: »V šoli učijo po šolsko. V življenju, v službi, pa se vsega ne da narediti po šolsko. Zlasti je treba znati prisluhniti ljudem …« Kot priznava, so med mladimi eni bolj, drugi manj sočutni: »Odvisno, v kakšnem okolju so odraščali in kako so jih vzgojili. Podeželje ima pri tem gotovo prednost.«

Prav tako o oskrbovancih, ki v center, ki je sredi zelenja, travnikov in polj, pridejo iz mesta, ugotavlja, da imajo drugačne navade kot ljudje s podeželja: »Čeprav je tu veliko dvorišče in možnosti za sprehode, ostajajo med štirimi stenami. Podeželski pa gredo ven in se v naravi zamotijo. Tudi veliko zaposlenih prihaja s podeželja, kar je spet prednost.«

O prijateljstvih, ki se nemalokrat stkejo med stanovalci, pripoveduje z navdušenjem: »Enim ležijo taka, drugim drugačna prijateljstva, se pa običajno najdejo dva, trije, ki se zelo razumejo. Včasih se rodi tudi kakšna simpatija. Ali ljubezen. Celo poroko smo imeli. Parom vedno poskušamo ugoditi, da so lahko skupaj. Tako kot zakoncem, ki se odločijo za bivanje pri nas.«

Kako pa gleda na »jamranje«? Da je obstajalo vedno in povsod, je prepričana: »Brez tega ne gre, ker se drugače zadeve ne bi premaknile.«