Vlada je danes od ustavnega sodišča dobila novo hladno prho. Ugotovili so namreč, da sta 2. in 3. točka 1. odstavka 39. člena zakona o nalezljivih boleznih, ki vladi daje pooblastila, da prepove oziroma omeji gibanje in zbiranje, v neskladju z ustavo.

DZ mora neskladje odpraviti v dveh mesecih. Posledično so bili neustavni tudi epidemiološki vladni odloki v delu, v katerem so bili sprejeti na tej podlagi.

Zakon o nalezljivih boleznih v izpodbijanem delu pravi, da kadar z ukrepi ni mogoče preprečiti, da se v Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, lahko vladna stran prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih ter prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost.

Odvetnik in pravni strokovnjak dr. Blaž Kovačič Mlinar pravi, da je z odločbo ustavnega sodišča sicer seznanjen, a je še ni podrobneje preučil. Vendar, kot je kljub temu lahko povedal, je razveljavitev odlokov dokaz, na kar je sam tudi že večkrat opozarjal, da je bil zakon o nalezljivih boleznih pisan v drugačnih, mirnih časih in vse kaže, da niso predvidevali epidemije takšnih razsežnosti, kot nas je doletela. Zakon so sicer vmes nekoliko popravili, a je sporni del, ki daje vladi preširoka pooblastila, ostal.

»Podeliti zgolj vladi odločanje o tako temeljnih človekovih pravicah, kot sta omejitvi gibanja in zbiranja, je nevarno in, kar se je izkazalo, tudi neustavno,« pravi Kovačič Mlinar.


 

V SDS odločitev ustavnega sodišča spoštujejo, časa za odpravo neskladja po oceni NSi dovolj

V SDS po besedah poslanke Alenke Jeraj odločitev ustavnega sodišča spoštujejo, zato si bodo prizadevali, da se neskladje z ustavo odpravi, je pozno popoldan poročal STA. Glede na to, da je sodišče neustavnosti dela zakona ugotovilo po 26 letih, pa se po besedah Jerajeve »lahko vprašamo o učinkovitosti, predvsem pa pravočasnem delovanju najvišjega organa sodne veje oblasti«.  Tudi v SMC so presenečeni, da je neskladje ugotovljeno šele po 26 letih. Vodja poslanske skupine NSi Jožef Horvat pa je glede odločitve ustavnega sodišča dejal, da se je treba za boljše razumevanje zavedati, da je epidemija Slovenijo, Evropo in svet vrgla s tečajev in da na to nismo bili pripravljeni. In da tudi nekateri naši zakoni niso upoštevali, da lahko nastopi epidemija v takšnih dimenzijah, kot smo jim bili in smo jim še priča. Poleg tega meni, da časa za odpravo neskladja ni dovolj.



Ustavno sodišče je navedene določbe presojalo na predlog več pobudnikov. Presojalo je tudi več odlokov vlade, ki so bili sprejeti na podlagi navedenih zakonskih določb od aprila do oktobra 2020 zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije covida-19.
Pobudniki so izpodbijani zakonski ureditvi med drugim očitali, da vladi podeljuje pooblastilo, da po lastni presoji, brez kakršnih koli zakonskih omejitev in meril, izvirno odloča o omejevanju pravic posameznikov. Ustavno sodišče je te očitke presojalo z vidika delov 32. in 42. člena ustave, ki določata, da se smeta svoboda gibanja ter pravica do zbiranja in združevanja omejiti z zakonom v povezavi z načelom legalitete iz 120. člena ustave, ki zahteva, da izvršilna oblast deluje na podlagi in v okviru zakona.



Uvodoma je opozorilo na svojo dosedanjo presojo, po kateri izvršilna oblast ne sme izvirno urejati vprašanj, ki sodijo na področje zakonodajnega urejanja. Kadar zakonodajalec izvršilno oblast pooblasti za izdajo podzakonskega predpisa, mora prej v temelju sam urediti vsebino, ki naj bo predmet predpisa, ter določiti okvire in usmeritve za njeno podrobnejše podzakonsko urejanje. Golo pooblastilo izvršilni oblasti pomeni opustitev obveznega pravnega urejanja s strani zakonodajalca, ki ni v skladu z ustavnim redom.

Ustavno sodišče je poudarilo, da je zahteva po določnosti zakonske podlage še posebej stroga, kadar gre za omejevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Splošni akt, s katerim se neposredno posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine nedoločenega števila posameznikov, je lahko le zakon, je presodilo.

Ko gre za urejanje omejitev gibanja in zbiranja zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni, po oceni sodišča sicer ni v neskladju z ustavo, če zakonodajalec zaradi učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin predpisovanje ukrepov, s katerimi se neposredno posega v svobodo gibanja ter pravico do zbiranja in združevanja nedoločenega števila posameznikov, izjemoma prepusti izvršilni oblasti. Vendar pa mora biti v zakonu določen ali iz njega jasno razviden namen ukrepov, poleg tega mora zakon dovolj natančno opredeliti dopustne načine oziroma vrste, obseg in pogoje omejevanja svobode gibanja ter pravice do zbiranja in združevanja ter druga ustrezna varovala pred arbitrarnim omejevanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je menilo sodišče.



Ob tem je presodilo, da izpodbijana zakonska ureditev tej ustavni zahtevi ne zadosti, saj vladi prepušča, da po lastnem preudarku izbira načine (vrste), obseg in trajanje omejitev. Prav tako ne določa varoval, kot sta dolžnost posvetovanja in sodelovanja s stroko ter obveščanje javnosti o okoliščinah in strokovnih stališčih, ki so pomembna za odločanje o ukrepih.
Zato je ustavno sodišče ugotovilo, da sta 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena zakona o nalezljivih boleznih v neskladju z drugim odstavkom 32. člena in tretjim odstavkom 42. člena ustave. Odločilo je, da mora državni zbor ugotovljeno neskladje odpraviti v dveh mesecih, dotlej pa se določbi uporabljata. Tako je odločilo, »da bi zavarovalo zdravje in življenje ljudi, ki bi lahko bila zaradi odsotnosti zakonske podlage v prihodnje ogrožena, in s tem preprečilo nastanek še hujšega protiustavnega stanja«, je navedeno na spletnih straneh ustavnega sodišča.

Posledično je ustavno sodišče ugotovilo, da so bili v neskladju z navedenima ustavnima določbama tudi izpodbijani vladni odloki v delu, v katerem so bili sprejeti na podlagi protiustavne zakonske ureditve. V neskladju je bilo več odlokov o prepovedi zbiranja in gibanja. Ustavno sodišče je odločilo, da ima ugotovitev neskladnosti učinek razveljavitve. Tako je odločilo s petimi glasovi proti trem.


 

Varuh človekovih pravic odločitev pozdravlja

Oglasil se je tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina. Odločitev ustavnega sodišča pozdravlja, saj, kot pravi, odpravlja dvome in pritrjuje pomislekom, ki jih je tudi sam naslavljal na vlado.

»Varuh jo je namreč večkrat opozoril, da zakon o nalezljivih boleznih v 39. členu ne daje določne in nedvoumne zakonske podlage za omejevanje človekovih pravic, kakršni sta denimo prepoved gibanja celotne populaciji na celotnem ozemlju države ali splošna prepoved shodov. Opozoril je tudi, da v primerih, ko izvršilna oblast take omejitve človekovih pravic določi s splošnim aktom (odlokom), prizadeti posamezniki nimajo hitrega in učinkovitega sodnega varstva svojih človekovih pravic. V praksi se je pokazalo, da se praviloma obrnejo na ustavno sodišče s predlogom za oceno ustavnosti in zakonitosti vladnega predpisa, vendar ta pravna poti ni posebej hitra v okoliščinah, ko se epidemiološko ukrepanje zelo hitro spreminja. Pogosto lahko ustavno sodišče (kot se je zgodilo tudi v tem primeru) le za nazaj ugotovi, da je bil posamezen ukrep v neskladju ustavo,« so zapisali v sporočilu za javnost.

Varuh pričakuje, da bo odločba ustavnega sodišča izvršena v danem roku. Pričakuje tudi, da se bodo pri spremembi zakonodaje upoštevali tudi njegovi predlogi, ki jih je posredoval skozi celotno trajanje ukrepov, in oblikovala ustrezna podlaga za izrekanje zakonitih, sorazmernih in na strokovnih temeljih utemeljenih ukrepov za obvladovanje nalezljive bolezni.