Proti muzeju janšistične mitologije

Danes mineva 79-let, ko je nemški okupator v soteski reke Gračnice pri Rimskih Toplicah pred borci 14. divizije uporabil za živi ščit otroke. Takrat so nemške krogle pokosile dečka Ivana Lapornika in belokranjskega partizana Ilije Badovinca. Štiri ranjene otroke pa so oskrbele partizanske bolničarke. V spomin na ta dogodek je danes pred spomenikom potekala slovesnost, na kateri je približno 500 zbranim udeležencem spregovoril publicist dr. Božidar Flajšman iz Metlike, ki je skupaj z zgodovinarjem dr. Božem Repetom, sodeloval v projektu Okupacijske meje v Sloveniji 1941-1945.

Množica ljudi se je udeležila spominske slovesnosti. FOTO: Bojan Rajšek/Delo

V mrzli dolini Gračnice, kamor redko posijejo sončni žarki, so se slovesnosti udeležili gospodarski minister Matjaž Han, župana občin Laško in Radeče, Marko Šantej in Tomaž Režun. Borčevsko organizacijo iz BiH je vodil Mirsad Čatić, nekdanji bosansko-hercegovski borec v vojni 1992-1995, ki se je kljub poškodovani peti udeležil tridnevnega pohoda iz Sedlarjevega ob Sotli, kjer je Štirinajsta v noči na 7. februar leta 1944 prečkala hrvaško - slovensko mejo. Dobrih 70 kilometrov dolgo pot, ki jo že vrsto let organizira Društvo za ohranjanje spomina na pohod XIV. divizije iz Laškega, je uspešno prehodilo 40 pohodnikov. 

Proti rehabilitaciji kolaboracije

Flajšman je spoštljivo spregovoril o borcih legendarne Štirinajste, katere udeleženec je bil tudi njegov oče, kakor tudi o slovenski osamosvojitveni vojni, precej kritičen pa je bil do tako imenovanih osamosvojiteljih, ki »bi si radi postavili muzej, oziroma samemu sebi kar mavzolej«. »Muzej, temelječ na ideologiji in mitologiji, ne pa na strokovnem oz. znanstvenem pristopu. Takšen političen koncept muzeja bi bilo bolje takoj ukiniti, kot pa združevati z muzejem novejše zgodovine Slovenije. Slovenija se ni začela po zaslugi samooklicanih osamosvojiteljev.

Častna straža pripadnikov Slovenske vojske pred spomenikom padlega partizana Ivana Badovinca. FOTO: Bojan Rajšek/Delo

Za Slovenijo so mnogi pred njimi žrtvovali svoja življenja, ki jim danes nekateri od osamosvojiteljev skušajo odvzeti dostojanstvo,« je dejal Flajšman in med drugim tudi, da skušajo nekateri za heroje razglasiti sodelavce okupatorja, partizane pa za zločince. V ta namen je pred leti vlada Janeza Janše ustanovila Študijski center za narodno spravo, ki naj bi rehabilitiral kolaboracijo. V petkovih Odmevih, po njegovem, na vse bolj strankarski nacionalni televiziji, se je zdaj pojavilo še društvo, ki je začelo podeljevati nagrade za dela zgodovinarjev, ki prav tako skušajo rehabilitirati kolaboracijo. Kritično je spregovoril o nekdanji vladi Janeza Janše, ki je ob dnevu mrtvih leta 2021 na ljubljanskih Žalah z vojaškimi častmi položila venec pred spomenik domobrancev, ne pa tudi na grob partizanov. 

Za objektivno ovrednotenje osamosvojitve

Fresko Slavka Pengova v vili Bled so ob obisku Mika Pompea skrili za zaveso, kip Tita in ostali kipi na Brdu pri Kranju pa so pod nujno postali potrebni restavriranja tik pred začetkom predsedovanja Slovenije Svetu EU. Seveda niso bili odpeljani v Restavratorski center v Ljubljani, ki je edini usposobljen za tovrstne posege, temveč v depoje v Pivko. Pred časom so zaničevali partizanskega komandanta Franca Rozmana Staneta in ga skušali izbrisati iz vojaške zgodovine. Približno tako, kot so skušali z manipulacijami in retuširanjem zvezd na kapah prikazati postroj takratnih teritorialcev, je povedal Flajšman.

Po tridnevnem pohodu s pesmijo na prizorišče. FOTO: Bojan Rajšek/Delo

»Slovenska osamosvojitev je eno od najpomembnejših dejanj v zgodovini slovenskega naroda, a potrebuje celostno in objektivno ovrednotenje. Osamosvojitev ni bila samo svetla točka. Brez realnega prikaza osamosvojitvene vojne, brez prikaza trgovine z orožjem, brez prikaza izbrisa 25.671 ljudi, od tega 5360 otrok, beguncev, propada uspešnih podjetij in razprodaje prepoznavnih blagovnih znamk, abotnih poskusov demoniziranja vsega, kar je bilo v Jugoslaviji dobrega, ne more biti muzeja. Lahko je le muzej Janšistične mitologije,« je prepričan Flajšman, ki je bil kritičen do nekdanjega predsednika Boruta Pahorja in med drugim do reforme zdravstva, ki je ni opaziti.

FOTO: Bojan Rajšek/Delo

Meni, da ima aktualna vlada privilegij, saj ji parlamentarna opoziciji ne predstavlja alternative. Po njegovem to ne pomeni, da ji bo civilna družba pri vseh njenih domislicah prikimavala. Če želimo tej državi dobro, moramo opozarjati in kritično ocenjevati vsako oblast. Vloga civilne družbe je tu neprecenljiva, še posebej mladih generacij, kar se je dokazalo v minulih letih.

Klicev za mir v Ukrajini ni od nikoder

»Živimo v času, ko v Evropi ponovno divja vojna. Klicev k miru ni zaznati, le klici po novih dobavah orožja, kar pomeni še več uničenja in še več mrtvih. Kje se bo to ustavilo? Ali je človeštvo res zmota narave, ki bo uničilo samega sebe? V času osamosvajanja je Slovenija zahtevala prekinitev spopadov, kar je vodilo v mirovna pogajanja. Danes tovrstnih pobud ni. Skrajni čas pa je, da se odločno zavzamemo za ustavitev vojne. In nenehno tudi za vrednote NOB, za socialno pravično družbo, za javno zdravstvo in šolstvo, pokojninsko varnost, ločenost države in verskih skupnosti, za profesionalne medije, za boljše, dostojno življenje. Ne dopustimo, da bi naša življenja spet obremenilo sovraštvo. Naredimo to deželo prijazno, solidarno, da mladi ne bodo bežali v tujino,« je sklenil Flajšman.

Zgodovina

Štirinajsto divizijo so sestavljale tri brigade: Tomšičeva, Šercerjeva in Bračičeva, ki so 6. januarja leta 1944 iz Suhorja v Beli krajini čez hrvaško krenile na Štajersko. To je bila prva oborožena sila (1112 bork in borcev) kake zavezniške vojske, ki je vstopila na območje takratnega »velikega nemškega rajha« in v njem ostala vse do končne zmage 15. maja 1945. S Štirinajsto je povezan narodni heroj Ilija Badovinac, ki je februarja 1944. z bataljonom varoval divizijo pri prečkanju mostu čez potok Gračnica ob cesti Rimske Toplice - Jurklošter. V njihovo zasedo je takrat vkorakala predhodna enota vermanov, ki so se obdali z živim zidom šolarjev iz Lokavca.

Partizani so razbili nemško enoto, pri tem pa je padel Badovinac in otrok Ivan Lapornik. Leta 1952 so mu v dolini Gračnice postavili spomenik na mestu, kjer je padel in je tudi pokopan. Edinstven spomenik je v obliki skupine telohovih cvetov in predstavlja začetek pomladi. Telohovi pestiči so v obliki zvezde. En cvet je na tleh in simbolizira umrlega otroka, dva zlomljena cvetova pa simbolizirata ranjene otroke.