Odločevalci lekcije šole na daljavo niso usvojili

Strokovna delovna skupina za vključitev temeljnih vsebin računalništva in informatike v slovensko šolstvo (Rinos) pri ministrstvu za izobraževanje je ministrico Simono Kustec pozvala, naj Načrt za okrevanje in odpornost (NOO) dopolni z vpeljavo obveznega predmeta računalništva in informatike. To se ni zgodilo. Ministrstvo je sicer zavodu za šolstvo naročilo prenovo učnih načrtov, a sprememb pred letom 2026 ni pričakovati. Strokovnjaki opozarjajo, da bo Slovenija s tem tempom povsem nekonkurenčna sosednjim državam, ki so te vsebine v šole že (in hitro) vpeljale.

Podoben poziv je poslalo Društvo ACM Slovenija, ki je slovenska podružnica osrednjega in največjega svetovnega združenja strokovnjakov računalništva in informatike. Kot je povedal predsednik ACM Slovenija Andrej Brodnik, je vpeljava obveznega predmeta nujna: »Tisti, ki ne bodo obvladali digitalnih znanj, bodo imeli omejeno kreativnost pri uporabi sodobne tehnologije v poklicu, pa če gre za vodovodnega inštalaterja ali pa za visokega znanstvenika. Ta težava se potem širi na družbo. Gospodarstvo ne bo konkurenčno, ker ne bo imelo kadra. Kot družba bomo revnejši.«



NOO sicer omenja cilj vpeljevanja novih temeljnih znanj računalništva in informatike v izobraževalni sistem, ampak strokovnjaki menijo, da to ni dovolj. Še posebej ker NOO predvideva imenovanje delovne skupine, ki naj bi začela delovati šele sredi leta 2023, rešitve pa bi strokovnemu svetu posredovala leta 2026.
 

Sprememba šolskega sistema

Mednarodne raziskave, ki jih omenja tudi NOO, ugotavljajo, da ima Slovenija na tem področju kar nekaj težav, ki so jih številni učenci, dijaki in učitelji v zadnjem letu sami doživeli pri šoli na daljavo. Da bi bilo treba računalništvo in informatiko v šolah bolj podpreti, je že bila tudi pobuda ravnateljev, pravi predsednik združenja osnovnošolskih ravnateljev Gregor Pečan: »Priporočilo je, da naj bi se že zdaj to izvajalo pri vseh predmetih, a vprašanje je, koliko se resnično izvaja. Zagotovo bi bilo bolje, če bi bil to obvezen predmet. Ali da bi zahtevali, da je treba neko določeno število ur izvesti na tak način pri vseh predmetih.«



Z ministrstva so odgovorili, da bodo skrbeli, »da se temeljne vsebine računalništva in informatike uvedejo v osnovne šole, vendar dokončne časovnice, dokler ne bo potrjen načrt NOO, še ne moremo podati«. Pedagogi pri uvajanju samostojnega predmeta opozarjajo, da to pomeni, da je treba nekje drugje kakšno uro vzeti, dodatne ure pa pomenijo novo obveznost učencev in učiteljev.
 

Hitrejši drugi

Brodnik priznava, da se ministrstvo problema zaveda: »Kot je dejal Woodrow Wilson, je lažje prestaviti pokopališče kot spremeniti kurikulum. Ampak nekdo bo moral nekoč ugrizniti v to. Prej ko bo ugriznil, več generacij bomo imeli, ki bodo bolje živele.« Dodaja, da je nekaterim to uspelo zelo hitro. Na Hrvaškem in v Srbiji so tak predmet uvedli v slabih treh letih, v Angliji v dveh. »V Angliji so naročili analizo, zakaj angleško gospodarstvo zaostaja oziroma ni več tako konkurenčno. Ugotovili so, da je problem prav izobraževanje iz računalništva in informatike. Ko je bilo poročilo leta 2012 pripravljeno, ga je ministrstvo za izobraževanje dobilo dan prej in takoj reklo, da bo dalo nekaj sto milijonov funtov, da se to spremeni. V dveh letih so v celoti spremenili učni načrt. Napaka je bila le, da niso pripravili kadra.«



Brodnik pravi, da bi za projekt vpeljave tega predmeta morali naprej postaviti sam predmet, vzpostaviti uporabo digitalnih znanj pri drugih predmetih ter nujno izobraziti kadre. Ocenjuje, da bi v sedmih letih potrebovali 250 milijonov evrov: »Več kot 95 odstotkov sredstev bi bilo namenjenih šolanju in prešolanju kadra.« Sklene, da je to stvar politike. Upa, da bo k hitrejšim premikom pripomogel tudi strateški svet za digitalizacijo, ki ga je ustanovila vlada in se bo prav danes prvič sešel na Brdu.