V nadaljevanju preberite:

Krvnim bratom doslej še ni uspelo doseči ustreznega dogovora z ministrstvom za zdravje. Nasprotno: njihov zadnji poziv, naj se ministrstvo opredeli do odškodninskega predloga, je padel že pred komisijo za medicinsko etiko. Kot je v dopisu ministrstvu zapisal njen predsednik dr. Božidar Voljč, komisija »razume prizadetost Krvnih bratov«, upošteva pa tudi dejstvo, »da v stroki povezava med hepatitisom C in krvnimi pripravki takrat ni bila obravnavana, okužbe ni bilo mogoče ugotoviti in proti njej preventivno ukrepati«. Komisija sicer priznava, da se je prek pripravkov »prenašal tudi neodkrit in še neugotovljivi virus«, a krivde, kot je razbrati iz zaključka, ne priznava. Po mnenju komisije je »odškodnine mogoče uveljavljati le v primerih, ko gre za krivdno ravnanje in jasno opredeljeno škodno posledico«. Predlog odškodnine »za okužbo po tem, ko so bile osebe s hemofilijo učinkovito ozdravljene, tako z enkratnim zneskom kot tudi z dosmrtno rento vred« ocenjujejo kot etično sporen tako s stališča zdravstvene kot socialne pravičnosti.

Testiranje na virus hepatitisa C so pri nas, pravi Dominik Zver, uvedli šele leta 1993. V obdobju 1985–1993 je takratni zavod za transfuzijo, še spomni, vodil prav dr. Božidar Voljč.