Od užitka do tragedije na vodi ni veliko

Ljubljana – S sredino tragedijo južnokorejskih turistov na Donavi v Budimpešti bi v Sloveniji težko našli primerjavo, čeprav nesreče na slovenskih vodah vendarle niso izjemni dogodki. Plovbni režimi in varnostne zahteve so zadovoljivi, se strinjajo sogovorniki, a lahko bi bilo bolje.

Mrtvi in pogrešani južnokorejski turisti so postali žrtev nesreče po ladijskem trku, kjer je rečni promet na največji evropski reki precej drugačen od slovenskega. »Tranzitni promet transportnih in potniških ladij je precej drugačen od turističnih prevozov že zaradi velikosti, namena in hitrosti bark. Kjer pa se takšen promet prepleta, se varnost zmanjšuje oziroma povečuje možnost nesreč. Dovolj je že trenutek nepozornosti, morda zmanjšana vidljivost,« je razmere opisal Tomo Zupančič, rečni kapitan z Ljubljanice.

Lansko pomlad je z več deset turisti doživel lažji preplah na reki zaradi pokvarjenega krmilnega mehanizma, a so vse potnike zlahka in hitro spravili na kopno. Rečni promet je eden varnejših nasploh, dodaja, trki ladij pa so zelo redki.



Ljubljanica je z zapornicami in ujetostjo v kanalu, kjer potekajo javni prevozi, skoraj v mirujočem stanju. S pretokom, večjim od 120 kubičnih metrov na sekundo na merilni postaji v Mostah, ponudniki komercialnih storitev ne plujejo. Na Ljubljanici je sicer registriranih 18 plovil, od tega je zgolj osem aktivnih za turistične prevoze, ki jih izkoristi več tisoč obiskovalcev. »Ne glede na vse so posledice kakršne koli nesreče na vodi lahko precej nepredvidljive. Nesreča pač nikoli ne počiva,« dodaja Zupančič.

Zakaj ne vse na enem mestu

Slovenija nima takšnih plovbnih območij, kot je Donava, pritrjuje inšpektor za plovbo po celinskih vodah Jože Klemenčič: »Poleg Ljubljanice je promet pogost še na Bledu, vse drugo je športnorekreacijska plovba.« Prav na Bledu so lansko zimo imeli prvo resnejšo nesrečo, v kateri so bili spet udeleženi Južni Korejci, ki so prevrnili tamkajšnjo pletnjo kmalu po izplutju. Zaradi resnejše podhladitve je morala peščica pomoč poiskati v bolnišnici. Najhujša nesreča v zgodovini pri nas je bila tragedija na hidroelektrarni Blanca na reki Savi leta 2008, ko je v kanujih in čolnih življenje izgubilo 13 ljudi. Toda za nesrečo je bila kriva človeška napaka, saj so se omenjeni spustili po vodi na območju gradbišča, kjer je plovba zaradi nepredvidljivih razmer prepovedana.



Plovbo pri nas ureja zakon o plovbi po celinskih vodah, ladje letno pregledujejo certificirane – tuje – družbe, upravne enote pa izdajajo plovbna dovoljenja. Dovoljenja in certifikati ter druge zahteve pa človeškega dejavnika ne izključujejo. »Zakonsko podlago imamo. Je sicer pomanjkljiva in v preteklosti je že bilo več pobud za njeno posodobitev, predvsem na področju raftinga,« pravi Klemenčič, ki je sicer edini inšpektor za plovbo po celinskih vodah pri nas. Ker so tudi določene občine ob Savi določile plovbni režim, zdaj pričakuje, da se bo dejavnost razvila tudi na tem območju: »Zelo verjetno za turistične prevoze na akumulacijah, ki pa so za naše razmere kar velike. Potencial rek pri nas je velik, a še slabo izkoriščen.«

Od Soče do Mure

Klemenčič predlaga tako spremembo zakonodaje, da nadzor in urejanje plovbe ne bi bila več razdeljena na več ministrstev, ampak bi področje urejalo več izpostav kapitanije uprave za pomorstvo. »Razmere bi tako nadziral bolj strokoven kader, ki bi bil hkrati tudi pogosteje navzoč na terenu,« predlaga inšpektor, ki pa vseeno poudarja, da velika večina, ki se ukvarja s plovbo, upošteva pravila igre: »So pa tudi taki, ki delajo drugače. Da bi samo en inšpektor naredil red na takšnem območju, je nemogoče. Od Soče do Mure je kar nekaj plovbnih območij.«


Prav reka Soča od uveljavitve športnorekreativnih dejavnosti na vodi redno zahteva svoj človeški davek. Lani se je utopil slovaški kajakaš, pred tem izraelski turist na raftingu, najvišjo ceno za dejavnost sta plačala tudi dva lokalna vodnika. Ne glede na tragedije so v Gospodarsko-interesnem združenju raftarjev Dolina Soče prepričani, da je za varnost zakonsko vendarle zelo dobro poskrbljeno, začenši z odlokom posoških občin, ki nalaga redne preglede plovbne poti, njeno čiščenje in omejevanje plovbe ob neugodnih razmerah. »Obveščanje o nevarnostih v vodi je dobro, drugo vprašanje pa je, kako redno se nevarnosti odstranjuje,« je opozoril predsednik združenja Adis Hrovat.