Od Staudacherjeve smreke na meji z Avstrijo do pip na Muti

Mlake/Lakken – Avstrijski gozdarski veleposestnik Gerhard Staudacher, ki ima ob slovensko-avstrijski meji v lasti okoli 1200 hektarov gozda, se ni pomišljal glede podpisa pogodbe, ki občini Muta za nedoločen čas daje pravico do koriščenja njegovega vodnega vira v količini do pet litrov na sekundo, kar presega dnevne potrebe občine.

»Z lahkim srcem sem jo dal. Ljudem je treba pomagati, še posebej če gre za vodo,« je Gerhard Staudacher izjavil včeraj, ko so gradbinci na avstrijskem delu vodovoda – nekaj sto metrov niže od izvira Mlake (Lakken) na nadmorski višini 1070 metrov, v gozdu nad kmetijo Herman – položili zadnjih dvajset metrov cevi na avstrijski strani in prečkali mejo.

A pripravljenost lastnika zemljišča, da državljanom Slovenije omogoči pitje kakovostne hribovske vode, ni bila dovolj. Mirko Vošner, župan Mute, je pojasnil: »Premagati je bilo treba vrsto pravnih, tehničnih in administrativnih težav.« Občina Muta je po soglasju lastnika zemljišča najprej potrebovala soglasje urada za upravljanje voda iz Gradca. Ko so ga dobili, so morali poskrbeti za naravovarstvena soglasja, za soglasje urada za gozdove pa stalne slovensko-avstrijske komisije za mejo, ki je določila, kje lahko prekopljejo mejo, soglasje ministrstva za zunanje zadeve naše države pa soglasje avstrijskih državnih organov in še bi lahko naštevali.
 

Avstrijci manj komplicirajo

Trajalo je tri leta, da so lahko končno začeli urejati zajetje, skrito pod Staudacherjevo smreko, in začeli graditi vodovod. Ko bo končan, bo dolg 1300 metrov. Krajši del, 380 metrov, poteka po avstrijskem ozemlju, na slovenskem pa se bo končal kakšnih 850 metrov od meje s priklopom na že obstoječi vodovod na tem območju. Na občini Muta so pojasnili, da bodo gradnjo prve faze, ki poteka na območju severne sosede, zaključili do konca septembra. Vrednost del je 123.000 evrov. Na slovenskem delu trase bodo dela začeli takoj, ko bodo na voljo gradbinci, dela v vrednosti 208.000 evrov pa naj bi zaključili v nekaj mesecih.



Vošner je dejal, da je izkušnja s pridobivanjem soglasij na avstrijski strani, kjer so imeli tudi projektanta, pozitivna in nepredstavljiva glede na zbirokratiziran slovenski upravno-pravni sistem na področju okolja, vodnih pravic in okoljskih soglasij. Vošnerju še vedno ni uspelo prepričati ministrstva za okolje in prostor, da je njihova odločitev, da bodo pili vodo iz hribovskega izvira in ne iz črpališča ob Dravi, kot predvideva 50 milijonov evrov vreden projekt preskrbe z vodo v porečju Drave, v zaključni fazi in da si zasluži večinsko finančno podporo vsaj naložba na slovenski strani vodovoda Mlake. Če te podpore ne bo, bo občina morala vodovod v celoti financirati sama.
 

Godba sredi gozda

Izdatnost vodnega vira Mlake z močjo do dvanajst litrov na sekundo in kakovost njegove vode bodo spremljali tako slovenski kot tudi avstrijski akreditirani laboratoriji. »Voda nas je povezala preko meja,« je rekel Theobald Müller, okrožni glavar v Deutschlandsbergu, na slovesnosti pri mejnem kamnu sredi gozda, katerega lastnik na slovenski strani je Peter Pečnik, na avstrijski pa Gerhard Staudacher.



Zbrali so se prijatelji in sosedje z obeh strani meje in v spomin na zgodovinski dogodek zasadili bukev. Zaigrala je perniška godba in Peter, tudi sam godbenik, je rekel, da še nikoli v zgodovini niso in najbrž nikoli več ne bodo igrali sredi gozda. Na kmetiji Herman, kjer že sto let živi sedemčlanska družina Pečnik, se na vodovod ne bodo priključili, saj imajo sami dovolj močan vodni vir. Na površini 64 hektarov, od tega 51 hektarov gozda, živijo od prireje mleka in od lesa. »Smo samopreskrbni,« je povedala Petrova žena Betka. Do prvega soseda imajo bliže v Avstrijo kot v Slovenijo.