»Od nje sem želel iskreno opravičilo, ne denarja«

»Nisem veren, a ob tem najprej pomislim na Sveto pismo in gobavce. Ko sem prišel, mi je rekla, da ne morem biti njen pacient, saj je le mala privatnica, ki si ne more privoščiti, da bi za mano očistila ves prostor. Da si ne more kupiti novih aparatur, ki jih bo morala zavreči po mojem obisku.« Tako je moški s hivom opisal nedopustno ravnanje zobozdravnice, ki ji je višje sodišče v Mariboru naložilo plačilo 2700 evrov odškodnine zaradi diskriminatornega obnašanja.

»Dejanje zdravstvene delavke, ki je zdravstveno obravnavo zavrnila zaradi ene od osebnih okoliščin oziroma okužbe s hivom in s tem osebo nedopustno diskriminirala, je protipravno, saj je osebo, ki živi s hivom, s svojim dejanjem prizadela v njenih osebnostnih pravicah ter ji s tem povzročila nematerialno škodo v obliki duševnih bolečin,« je zapisalo sodišče. Moški je zobozdravnici povedal, da se zdravi zaradi hiva, napotila ga je na slikanje zob, nato pa predlagala, naj si najde novega zobozdravnika.

Že decembra lani smo v Delu obširno pisali o tem, da sodba predstavlja precedenčni primer in bo morda k prijavi opogumila še kakšnega pacienta, ki se je srečal z diskriminacijo v zdravstvu. Stroka je enotna, da je takšno ravnanje nedopustno. Omenjena zobozdravnica ima sicer koncesijsko ambulanto, ki pa deluje kot del javnega zdravstva.

Inštrumenti po vsaki uporabi v sterilizacijo

V Strokovnem združenju zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije so prepričani, da je primer osamljen in da njihovi člani pacientom zagotavljajo strokovne in varne storitve. Obstajajo strokovne smernice za obravnavo vsakega posameznega pacienta, tudi za osebe s hivom.

»Za obravnavo pacienta s hivom zobozdravnik uporablja posebna zaščitna oblačila in instrumentarij za enkratno uporabo. Pacienta obravnava na koncu delovnega časa in po obravnavi po posebnem protokolu očisti vse uporabljene aparature,« so povedali pri združenju in dodali, da je zavrnitev obravnave bolj problematična, če je šlo za nujnega pacienta.



»Zdravnik oziroma zobozdravnik mora z vsemi pacienti ravnati enako. Torej so za nas vsi potencialno hiv pozitivni in za vse veljajo enaka pravila obravnave. Vsi inštrumenti so uporabljeni zgolj pri enem pacientu, nato gredo v čiščenje in sterilizacijo. Tako delamo. Kdor pa ne, se igra z ognjem in dela proti pravilom stroke,« je jasen zdravnik Miro Lesbaher.

Nenavaden pa je odgovor zdravniške zbornice: »Potrebno je upoštevati, da lahko takšen primer (pacienta s hivom) vpliva na organizacijo dela v smislu prenaročanja tega pacienta ali drugih, ki bi temu sledili, zaradi zagotovitve varne obravnave vseh prisotnih. Vso zdravstveno osebje je namreč dolžno ravnati tako, da ne izpostavlja nevarnosti z možnostjo okužbe drugih pacientov.«



Vsaka ordinacija ima tudi program preprečevanja okužb, ki ga mora izvajati, kar redno nadzira zdravstveni inšpektorat (Zirs) na podlagi ocene tveganja za posamezne izvajalce zdravstvene dejavnosti. Nadzor pri zasebnih izvajalcih so nazadnje izvedli v letih 2016 in 2017 in pri stotih zavezancih ugotovili neskladnosti, predvsem pri pomanjkljivih navodilih iz programa ali njihovem neizvajanju. Prijav glede neustreznega izvajanja postopka sterilizacije niso prejeli, saj ga izvajalec izvede po končanem delu oziroma v namenskih prostorih, ki pacientu niso dostopni.

Eden od zdravnikov je ob tem dodal: »Ne glede na status zobozdravnika (zaposlen, samozaposlen, koncesionar ali brez koncesije) veljajo enaka načela in zakonitosti. V vsaki ordinaciji obstaja Program preprečevanja okužb, ki ga morajo v njej zaposleni izvajati. In to redno nadzira ZIRS. Če je pacient samoplačnik, je povsem samoumevno, da zdravnik kartice ne zahteva. Pravila so takšna, kot so, prav zaradi tega, ker vsi pacienti ne navedejo vseh dejstev o svojem zdravju. Prav tako je tudi možno, da sami ne vedo, da so okuženi.«

Velik problem še vedno neznanje o hivu

Ob precedenčni razsodbi se je oglasil tudi Miha Lobnik, zagovornik načela enakosti, ki je v dveh letih delovanja prejel eno prijavo (zoper omenjeno zobozdravnico) in dve vprašanji v zvezi z osebami, ki živijo s hivom. V primeru zobozdravnice pritrjuje odločitvi sodišča in podpira prizadevanja oseb s hivom, da v primerih diskriminacije uveljavljajo svoje pravice iz pravnega in sodnega varstva, s katerimi zavarujejo svoje dostojanstvo ter opozorijo na nedopustne primere neenake obravnave.

»Druga dva primera sta bili vprašanji oseb s hivom s področja zaposlovanja in dostopa do zdravstvenih storitev. Tu smo nudili svetovanje in podporo pri uveljavljanju pravic iz pravnega in sodnega varstva, kar sta osebi sprejeli, za nadaljevanje postopka z oddajo formalne vloge pa se nista odločili.«



Sodniška odločitev bo kljub razmeroma nizki odškodnini morda opogumila še koga, da pride z besedo na dan in se postavi po robu neznanju in strahu. Ogromše vedno ne ve, da je medicinsko dokazano, da osebe s hivom, ki se ustrezno zdravijo, virusa ne morejo prenesti na druge. Znanje o primerni obravnavi je tako nujno potrebno najprej za zdravstveno osebje, pa tudi za širšo javnost, saj lahko bistveno pripomore k odpravi diskriminacije na vseh področjih življenja.