»Od nje sem želel iskreno opravičilo, ne denarja«

Višje sodišče v Mariboru je v prelomni sodbi, o kateri smo poročali že lani, zdravnico spoznalo za krivo diskriminatornega obnašanja do pacienta, ki živi s hivom.

Galerija

Za kršenje pravil iz zakona o nalezljivih boleznih je predvidena globa 41,73 evra za fizično osebo in 417,29 evra za pravno. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Anja Intihar

27. 2. 2019 | 06:00

27. 2. 2019 | 08:55

8:23

A+A-

»Nisem veren, a ob tem najprej pomislim na Sveto pismo in gobavce. Ko sem prišel, mi je rekla, da ne morem biti njen pacient, saj je le mala privatnica, ki si ne more privoščiti, da bi za mano očistila ves prostor. Da si ne more kupiti novih aparatur, ki jih bo morala zavreči po mojem obisku.« Tako je moški s hivom opisal nedopustno ravnanje zobozdravnice, ki ji je višje sodišče v Mariboru naložilo plačilo 2700 evrov odškodnine zaradi diskriminatornega obnašanja.

»Dejanje zdravstvene delavke, ki je zdravstveno obravnavo zavrnila zaradi ene od osebnih okoliščin oziroma okužbe s hivom in s tem osebo nedopustno diskriminirala, je protipravno, saj je osebo, ki živi s hivom, s svojim dejanjem prizadela v njenih osebnostnih pravicah ter ji s tem povzročila nematerialno škodo v obliki duševnih bolečin,« je zapisalo sodišče. Moški je zobozdravnici povedal, da se zdravi zaradi hiva, napotila ga je na slikanje zob, nato pa predlagala, naj si najde novega zobozdravnika.

Že decembra lani smo v Delu obširno pisali o tem, da sodba predstavlja precedenčni primer in bo morda k prijavi opogumila še kakšnega pacienta, ki se je srečal z diskriminacijo v zdravstvu. Stroka je enotna, da je takšno ravnanje nedopustno. Omenjena zobozdravnica ima sicer koncesijsko ambulanto, ki pa deluje kot del javnega zdravstva.

Zdravnik se je za čiščenje ušesnega masla oblekel v skafander

Ko me je zobozdravnica zavrnila, sem čez mesec dni našel novo. Dela v isti stavbi kot prva, tudi zato sem se odločil za tožbo, nam je moški, ki je od zdravnice zahteval opravičilo, podrobno opisal svojo izkušnjo. »Iste prostore za sterilizacijo uporabljata, zato njen argument na sodišču, da nima prostora, ni prišel v poštev. Preprosto se pač ni hotela ukvarjati z mano in to ji zamerim.« Večina zdravstvenih delavcev je po njegovih izkušnjah v redu, se pa najdejo taki, ki zavijajo z očmi, ko pride k njim oseba, ki živi s hivom.

»Nekoč mi je zdravnik čistil ušesno maslo in se zato oblekel v skafander oziroma zaščitno obleko, ampak tako pač je. Človek se vsega navadi in tudi sam sem se moral navaditi na občasne čudne poglede in dejanja ter dobil trdo kožo. Svojega stanja ne razglašam naokoli, a kjer moram povedati, da imam hiv, povem. Če mi jemljejo kri, vedno povem, in tudi, ko mi napišejo zdravila.«

Povedal je še, da se je leta 2016 po dogodku z zobozdravnico obrnil na številne inštitucije – od Zdravniške zbornice, zastopnika pacientovih pravic, zdravstvene inšpekcije, urada za enake možnosti – pa mu niso pomagali. Šele pri Legebitri so mu priskrbeli odvetnika, ki je prevzel njegov primer in na sodišču zmagal. »Zastopnica pacientovih pravic me je na primer vprašala, kaj želim s tožbo doseči. Odgovoril sem ji, da želim opravičilo, ker me je ponižala. Žal mi je še, da sem vztrajal pri tajnem sojenju, da bi vsi slišali, na kaj vse se je izgovarjala.«

Pacienti, ki se zdravijo za hiv, virusa ne morejo prenesti na druge osebe. »Testirajo me vsake pol leta in dokler virusa v krvi praktično nimam, ga tudi ne morem s krvjo prenašati. Po krvni sliki zdaj ne bi nihče ugotovil mojega stanja.«

Inštrumenti po vsaki uporabi v sterilizacijo

V Strokovnem združenju zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije so prepričani, da je primer osamljen in da njihovi člani pacientom zagotavljajo strokovne in varne storitve. Obstajajo strokovne smernice za obravnavo vsakega posameznega pacienta, tudi za osebe s hivom.

»Za obravnavo pacienta s hivom zobozdravnik uporablja posebna zaščitna oblačila in instrumentarij za enkratno uporabo. Pacienta obravnava na koncu delovnega časa in po obravnavi po posebnem protokolu očisti vse uporabljene aparature,« so povedali pri združenju in dodali, da je zavrnitev obravnave bolj problematična, če je šlo za nujnega pacienta.

Zobozdravnica se je opravičila in plačala kazen. FOTO: Blaž Samec/Delo

»Zdravnik oziroma zobozdravnik mora z vsemi pacienti ravnati enako. Torej so za nas vsi potencialno hiv pozitivni in za vse veljajo enaka pravila obravnave. Vsi inštrumenti so uporabljeni zgolj pri enem pacientu, nato gredo v čiščenje in sterilizacijo. Tako delamo. Kdor pa ne, se igra z ognjem in dela proti pravilom stroke,« je jasen zdravnik Miro Lesbaher.

Nenavaden pa je odgovor zdravniške zbornice: »Potrebno je upoštevati, da lahko takšen primer (pacienta s hivom) vpliva na organizacijo dela v smislu prenaročanja tega pacienta ali drugih, ki bi temu sledili, zaradi zagotovitve varne obravnave vseh prisotnih. Vso zdravstveno osebje je namreč dolžno ravnati tako, da ne izpostavlja nevarnosti z možnostjo okužbe drugih pacientov.«

PREBERITE TUDI:

»Še v sanjah sem čutil vso bolečino«

Vsaka ordinacija ima tudi program preprečevanja okužb, ki ga mora izvajati, kar redno nadzira zdravstveni inšpektorat (Zirs) na podlagi ocene tveganja za posamezne izvajalce zdravstvene dejavnosti. Nadzor pri zasebnih izvajalcih so nazadnje izvedli v letih 2016 in 2017 in pri stotih zavezancih ugotovili neskladnosti, predvsem pri pomanjkljivih navodilih iz programa ali njihovem neizvajanju. Prijav glede neustreznega izvajanja postopka sterilizacije niso prejeli, saj ga izvajalec izvede po končanem delu oziroma v namenskih prostorih, ki pacientu niso dostopni.

Eden od zdravnikov je ob tem dodal: »Ne glede na status zobozdravnika (zaposlen, samozaposlen, koncesionar ali brez koncesije) veljajo enaka načela in zakonitosti. V vsaki ordinaciji obstaja Program preprečevanja okužb, ki ga morajo v njej zaposleni izvajati. In to redno nadzira ZIRS. Če je pacient samoplačnik, je povsem samoumevno, da zdravnik kartice ne zahteva. Pravila so takšna, kot so, prav zaradi tega, ker vsi pacienti ne navedejo vseh dejstev o svojem zdravju. Prav tako je tudi možno, da sami ne vedo, da so okuženi.«

Osebe, ki živijo s hiv, še vedno doživljajo diskriminacijo. FOTO: Getty Images/istockphoto

Velik problem še vedno neznanje o hivu

Ob precedenčni razsodbi se je oglasil tudi Miha Lobnik, zagovornik načela enakosti, ki je v dveh letih delovanja prejel eno prijavo (zoper omenjeno zobozdravnico) in dve vprašanji v zvezi z osebami, ki živijo s hivom. V primeru zobozdravnice pritrjuje odločitvi sodišča in podpira prizadevanja oseb s hivom, da v primerih diskriminacije uveljavljajo svoje pravice iz pravnega in sodnega varstva, s katerimi zavarujejo svoje dostojanstvo ter opozorijo na nedopustne primere neenake obravnave.

»Druga dva primera sta bili vprašanji oseb s hivom s področja zaposlovanja in dostopa do zdravstvenih storitev. Tu smo nudili svetovanje in podporo pri uveljavljanju pravic iz pravnega in sodnega varstva, kar sta osebi sprejeli, za nadaljevanje postopka z oddajo formalne vloge pa se nista odločili.«

Preprečevanje okužb in nadzor

V zdravstvenih domovih, bolnišnicah in domovih za ostarele se nadzor upoštevanja programa preprečevanja okužb izvaja na dvanajst mesecev, v zdravstvenih postajah, dislociranih ambulantah in pri večini izvajalcev zdravstvene dejavnosti na dvaindvajset, pri zobozdravnikih in posameznih specialistih pa na trideset mesecev.

Sodniška odločitev bo kljub razmeroma nizki odškodnini morda opogumila še koga, da pride z besedo na dan in se postavi po robu neznanju in strahu. Ogromše vedno ne ve, da je medicinsko dokazano, da osebe s hivom, ki se ustrezno zdravijo, virusa ne morejo prenesti na druge. Znanje o primerni obravnavi je tako nujno potrebno najprej za zdravstveno osebje, pa tudi za širšo javnost, saj lahko bistveno pripomore k odpravi diskriminacije na vseh področjih življenja.

Hvala, ker berete Delo že 65 let.