V nadaljevanju preberite:

Slovenija je ob obisku predsednice republike Nataše Pirc Musar v Ukrajini zamudila priložnost, da podpiše dvostranski varnostni sporazum. Z ukrajinskim kolegom Volodimirjem Zelenskim sta tako precej na splošno govorila o poti do miru v Ukrajini, državi pa sta podpisali tudi memorandum o pomoči ukrajinskim otrokom v Sloveniji. Kakšne so posledice neusklajenosti slovenskih zunanjepolitičnih akterjev?

»Ko je odpotovala v Ukrajino, da bi tam podpisala varnostni sporazum, je Robert Golob v Bruslju Zelenskemu pojasnil, da varnostni sporazum in podpisnik še nista dokončno usklajena,« na dvotirnost slovenske zunanje politike do Ukrajine opozarja nekdanji slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Dodaja, da je med uradom predsednika republike in kabinetom predsednika vlade vedno obstajala napetost, pravzaprav so si po njegovem mnenju predsedniki republike vsi po vrsti po svoje razlagali ustavna pooblastila. Rupel poudarja, da je bil Borut Pahor edini predsednik republike, ki se je vedel, kot se temu položaju spodobi.

Zelenski in ukrajinska stran očitno zahtevata od Slovenije več pomoči, kot je je Slovenija sposobna zagotoviti, ugotavlja Hočevar. »Golob je sam poudaril, da Slovenija ne more dati toliko pomoči kot nekatere druge države. Ne finančno, ne vojaško, ne na kakršenkoli drug način. Imamo svoje omejitve, smo majhna država, ki ima težave s proračunom in tega obremenjujejo zahteve po zvišanju plač v javnem sektorju«.